Categories:

Nočno nebo

Kaj je tista stvar, ki je vedno tam, tudi ko je ne vidiš?

To so zvezde.

Pomlad je. Dnevi so postali daljši, kar je super. Ampak noč ima svojo moč.

Že od nekdaj sem rada opazovala zvezde. So ene lepših stvari, ki jih vidiš v življenju. Zame vsaj.

Dostikrat sem se zalotila, da sem sredi hoje po noči, svoj pogled usmerila navzgor. Vidim globino posuto s svetlečimi pikami. Prelepo je.

Nekoč, v času utrinkov, smo se odpeljali s prijatelji na nek hrib brez umetne svetlobe. S sabo smo imeli odeje, kavo,… Vse za odličen večer. Bilo nas je kar nekaj. Dolga kolona, kakšnih 14 avtomobilov, se je vila po cesti, dokler nismo končno prispeli do točke s čudovitim razgledom.

Drug spomin na zvezde je izpred prejšnega stanovanja oziroma hiše. Živeli smo na vasi, kjer je bila javna osvetljava redka. Iz tistega dvorišča je bilo videti na stotine zvezd. Želela bi videti vse, a je to nemogoče.

Poleg njihove lepote pa imajo tudi moč. En teden pred umorom mojega prijatelja M., je ta dejal moji mami, naj ne delam neumnosti. Bilo je kakor, da bi vedel kaj ga čaka. Moja mami mu odgovori, da mi bo rekla, naj vsakič, ko razmišljam o kakšni neumnosti, raje pogledam v zvezde in se spomnim nanj. No, teden za tem je umrl. Bil je zaboden. Zato ima ta pogovor med njim in mojo mamo zdaj še kako močan pomen. In res. Vsakič, ko se ne počutim dobro ali pa nisem prepričana o svojem ravnanju pogledam v nočno nebo. Če vidim zvezde delam prav. In M. se mi smehlja dol iz neba, vesel, ker ne bo pozabljen nikoli.

Ljubim zvezde. Res jih. Ni besed s katerimi bi lahlo opisala njihovo lepoto, ni besed s katerimi bi lahko opisala občutke ob pogledu nanje.

M. počivaj v miru. Bil si srčen človek in v srcu te bom nosila vedno.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si