Categories:

Nujno potreben čas

November je tukaj in dnevi postajajo vse bolj kratki.

Danes sem se zbudila še posebej naostrene volje. Iskreno povedano imam že poln kufer vsega.

Mož je doma z zlomljenim prstom, sin je doma z buško na glavi, pes je doma s krizo adolescence in jaz sem doma s kupom dela, sama za vse.

Sploh ne shajam več s pospravljanjem, kuhanjem, delom, pisanjem, vodenjem psa na sprehod, igranje s sinom, ponovi od začetka… Vsak dan tega tedna. Sploh, ker se vse skupaj duplicira še, ker je mož doma.

V vsem tem vrvežu sem pozabila nase in to me je spravilo v tako razdražljivo stanje, da moram nujno nekaj narediti. Vse stvari, ki jih počnem jih zato, da bi nam bilo vsem dobro. Nujno je, da jemo kosilo. Nujno, da gre pes na stran, nujno, da je vsaj za silo pospravljeno in nujno, da čas preživim s sinom. Ostane mi še nujno pisanje in nujno delo na projektu. Potem pa je že konec kratkega dneva in jaz se vsak dan počutim bolj izčrpano.

Kje pa je nujno potreben čas zame? Ga ni. Preprosto ne vem katero stvar bi odložila na stran, da bi počela nekaj, kar bi me napolnilo s to močno opevano notranjo lučjo. Ne vem kaj bi odložila na stran, zato bom po objavi tega zapisa dala na stran vse. No, peljala bom psa na sprehod in se požvižgala na stanovanje.

Kar bi mi v temu trenutku najbolj pasalo na kožo je dva deci mrzlega piva v družbi, kjer ne potrebujem razmišljanja o čemer koli.

To zdaj počasi zaključujem in si vzemam uro odmora od vsega.

Just let me be.

Iskreno in

Z Ljubeznijo;

(Ni) Si

One thought on “Nujno potreben čas

Comments are closed.