Kako uresničiti svoje želje sem že omenila, a o ciljih še nisem pisala. V resnici sem do pred kratkim mislila, da sem človek brez ciljev. Če bi me vprašali kakšni so moji cilji v življenju, ne bi imela pojma kaj je odgovor. Kompleksno vprašanje. Torej kaj sploh so to cilji? Kako jih uresničiti?

Vedno sem imela želje, ki so zame pomenile doseganje nečesa. To je bila motivacija, ki me je peljala do neke točke, ki ji nisem rekla cilj. Bila je le želja. Potem pa me je prešinilo, da sploh nisem vedela, da so to v resnici moji cilji. Vsa razlika je bila v tem, da je bil rezultat ne-fizičen. Zato je bila tudi pot do doseganja ne-fizična.

Dvomim, da sem si kdaj prej že postavila resnični/fizični cilj. Takega, kjer točno vidiš sliko pred očmi, kot svojo ciljno črto vidi maratonec. Ko ve in kaj je njegova želja in katera pot ga bo vodila do nje. Ko si je tako želi, da naredi res vse v svoji moči, da bi dosegel kar si je zadal. Nisem videla cilja, samo želje. Vedela sem, da je to nekaj kar bi rada, a ob enem sem dvignila roki in pustila, da čas (ali nekaj) naredi svoje.

Potem je prišla ideja za Lunin koledar in sprevidela sem, da se ne bo dokončal sam od sebe. Nobena druga magična sila ne bo delovala, samo moje delo. To je bila ideja, za katero sem točno vedela, da jo nujno moram uresničiti. In sem jo! Tako sem si začela postavljati (zame ne tako zelo) majhne cilje, za katere sem si morala najti čas, energijo in voljo.To pomeni, da sem si morala organizirati dan, ki me bo peljal bližje k cilju. Šele takrat sem videla, da lahko in sem sposobna speljati eno stvar do konca, le čas moram pravilno razporediti.

Sem oseba, ki hitro zgubi motivacijo in ves čas skače od ene stvari k drugi. V mojem življenju res ni bilo prostora za disciplino in organizacijo, ironično. Posledica tega je, da do tistega prebliska nisem uresničila pol stvari, ki sem jih začela. Preprosto izgubile so se nekje med potjo, pozabljene. Počutila sem se nesposobno in ob tem občutku si niti upala nisem postavljati ciljev. Nisem upala tvegati.  Zato sem raje imela želje,  ki so bile bolj odprte narave. Take katere so se držale samo v moji podzavesti in me v vsakdanjem življenju niso obremenjevale z “Ali mi bo uspelo?”.  Preprosto pustila sem, da se odvije samo od sebe, ker je bilo tako lažje.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem sprejela dejstvo, da brez tveganja ni nagrade. Občutek nesposobne sem porinila na stran in verjela v to, da lahko naredim vse, če v to vložim ključne sestavine. Ob tem sem dojela, da ni popolnoma nič narobe, če skačem med opravili, le vrniti se moram in dokončati začeto. Tako zadovoljim svojo potrebo po motivaciji in občutim zadovoljstvo ob doseženem cilju.

Sprva sem si plan postavljala le v glavi. Približno sem razporedila razpoložljiv čas in dosegala sem manjše cilje. A s tem je prišla želja po večjem in zdaj se učim. Učim se organiziranja svojega časa tako, da bom dosegla kar si sproti zastavljam. Veliko imam ciljev, ki so čakali name. Zdaj jih počasi uvrščam v svoj čas, ki ga nadzorujem s pomočjo NOTE YOUR MIND rokovnika (in btw, to ni plačana objava, res sem obsedena z njim). Vanj si poskušam zapisati čimveč, ker le tako vem, na katero opravilo moram skočiti, da dosežem željeni cilj. Postavljam si čisto majhne dnevne cilje, ki vodijo po mojih korakih do glavnega mesečnega in priznati moram, da mi je žal, da nisem prej videla lepote v besedi cilj.

Cilji ti dajo nek namen, neko lastno vrednost. Izzive, ki naredijo življenje polno in poučno. Naučijo te zaupanja vase, spoznajo te z močjo lastne volje in ti obarvajo življenje.

Si  ti v osnovi bolj organizirana oseba ali tudi tebi to predstavlja napor?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *