Categories:

O knjigah

Branje je izredno pomembno za razvoj človekovih možganov in širjenje besednega zaklada. Včasih sem zelo veliko brala. Predvsem romane, v katerih so glavni junaki imeli kakšne težave. Depresije, motnje hranjenja, odvisnosti,… Nekako bi rekla, da so imeli psihološko vsebino. Vendar popolnoma drugačno psihološko vsebino, kot jih imajo knjige, ki jih berem zdaj.

Takrat sem brala knjige, kjer je bilo ozračje enako mojemu počutju. Brala sem knige, kjer sem lahko podoživela bolečino, ki je sama nisem več poznala. Starši so mi govorili, naj raje berem kaj veselega, a mene preprosto niso potegnile druge. Utapljala sem se v svoji apatiji in težavah namišljenih junakov in sanjarila o temnih, temnih stvareh. V tistem trenutku si nisem uspela predstavljati kakšnega drugačnega življenja, zato so mi bile ostale knjige dolgočasne. Hitro sem izgubila voljo za branje in besedilu in dogodkom sploh nisem uspela slediti.

Nekaj let nazaj pa sem se spoznala z novim svetom in posledično tudi z novimi knjigami. Ogromno obzorja mi je razkrila knjiga Čarovnikov vajenec. Še dolgo po tem, ko sem knjigo prebrala so se mi v  glavi predvajale razne slik, vprašanja in besede, ki sem jih v tisti knjigi prebrala. To je bilo prvič, da sem prebrala knjigo, ki ni bila povsem temačna, bi rekla. Potem pa sem se spoznala s Paulom Coelhom. V resnici sem se kar nekaj časa upirala njegovi uspešnici z naslovom Alkimist, ravno zato, ker sem o njej že toliko slišala. Takrat sem (verjetno še zdaj) podzavestno zavračala vse, kar je bilo popularno. Ne vem, ob takih stvareh sem vedno dobila nek odpor, ni mi všeč slediti množici kot ovca. Skratka, ko sem končno le prebrala Alkimista, sem se popolnoma zaljubila v tega avtorja. Njegov slog pisanja, doživetja, oris dogodkov, tema,… Resnično vse v njegovih knjigah me tako pritegne, da jih lahko preberem in to zelo hitro.

Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje se imenuje Valkire. V njej P.C. opisuje svoje potovanje v puščavo z namenom, da bi videl svojega angela. S sabo v puščavo vzame tudi svojo ženo. Paulo je veren. Vzgojen je bil v katoliški družini in tudi sam v svojih knjigah pogosto uporabi kakšen citat iz Biblije. Drugače pa je čarovnik, ki je šel skozi mnogo učenja in obredov in to je eden izmed razlogov, zakaj ga tako rada berem. V vseh njegovih knjigah je čutiti moč in v vsaki knjigi najdem vsaj nekaj, v kar verjamem tudi sama. Zanimivo je, da je ustanovil skrivno društvo imenovano Alternativno društvo, ki je podoben društvu Aleister Crowley-a. Tudi o njem sem že pisala, saj je sestavil moje tarot karte. Se spomnite kaj sem zapisala o A. Crowley-u? Presenetilo me je, da je tudi Paulo Coelho o njem napisal podobno mnenje.

Če bi bilo v moji moči, bi nekoč tega človeka rada spoznala. Zdi se mi človek, ki bi mi lahko razširil obzorja že samo z dvema stavkoma, a po drugi strani ne bi mogla pogovora z njim zaključiti še po enem tednu. Resnično vsaka njegova knjiga me je popolnoma odpeljala in žal mi je, da  v naši knjižnici obstaja samo še ena, ki je nisem prebrala. Res ne vem na koga se bom obesila za tem. Ker odkar sem prvič prebrala Alkimista, preprosto ne morem več brati drugih avtorjev.

Iz srca priporočam vsem, ki jih zanima ne-fizičen svet.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *