Categories:

O veri na Veliki ponedeljek

Danes je praznik, cerkveni praznik. Ta dan bi rada uporabila za zapis o veri.

Moja primarna družina ni verna. Nikoli nismo hodili v cerkev, nisem niti krščena. Mislim, da se je mojim staršem nekako zameril Bog, če sploh verjamejo vanj. Iskreno, ne vem. Vem pa, da sem se velikokrat ravno zaradi tega počutila prikrajšano.
Moja prva prijateljica prihaja iz verne družine. Hodila je k verouku, na oratorije in sodelovala v cerkvenem pevskem zboru. Prijateljice sva ostale še dolga leta naprej, tja do tretjega razreda osnovne šole, bi rekla. V vsem tem času moja želja po poznavanju vere ni potihnila. Mislim, da sem dvakrat celo lahko šla na poletni oratorij, kjer sem imela priložnost spoznati nekaj pesmi in molitev, ki so se jih učili.

Nekega dne mi je ta prijateljica v šolo prinesla knjigo iz verouka, v kateri so bile napisane razne molitve in pesmi, ki so se jih učili. To knjigo sem prebirala zvečer, se učila molitev na pamet in jo po tem skrbno spravila pod vzglavnik. Minilo je kar nekaj časa, preden je eden od mojih staršev knjigo našel in mi jo vzel. Ne vem niti kdo, a knjige nisem videla nikoli več. Me je pa to še bolj pritegnilo v vero. Takrat sem se za nekaj časa celo odločila, da se pokrižam ob vsaki videni cerkvi, da s tem pokažem svojo vero, v nekaj.

Nekje proti koncu osnovne šole sem imela težko krizo. Včasih sem v svoji žalosti pricapljala do župnije na Vrhniki in se usedla na klop v tamkajšni cerkvi. Tam sem bila sama, brez vidnih opazovalcev. Tam sem bila v tišini, obkrožena z mrzlim kamnom in občutkom, da me nekdo varuje. Pustila sem si jokati in ihteti in ni me bilo sram.

Poleg takih situacij sem cerkev obiskala ponavadi vsaj še enkrat na leto. To je bilo ravno v času Veliko noči, za žegnanje jajc. Ne vem zakaj, a nekaj na tej tradiciji me zelo pritegne. Vsakič po obredu, sem dejansko čutila, da je hrana posvečena.

Zdaj pa še drugače o veri.

Kljub temu, da so mi všeč določene tradicije v povezavi s krščansko vero, nisem verna v tistem tipičnem pomenu te besede. Verujem v veliko širšo obliko. Tisto, s katero bi lahko opisali vse vere tega sveta. Jaz verjamem v to, da obstaja Bog, ki ga ne identificiram skozi katerokoli meni znano vero. Bolj bi rekla, da je to višja sila. Verjamem v zavest. Jaz vidim vse vere kot enake in všeč so mi vsaka po svoje. Od vsake izmed njih imam kakšno tradicijo, ki jo živim in delam, a verna nisem.

Moja vera je ta, da smo vsi delček Boga. Jaz verjamem, da je Bog višja sila, katere delček nosimo vsi ljudje na tem svetu. Zato verjamem v to, da lahko dosežemo ogromno, če dovolimo svoji notranji svetlobi, da sije.

“Svetel plamen naj gori v tvoji mladi duši” je del pesmi, ki sem se je naučila na oratoriju, mislim, da leta 2007. To pesem znam še vedno na pamet. To in še nekaj ostalih pesmi in molitev. Mislim, da ta pesem dobro povdarja moje bistvo in se mi zato vsake toliko časa začne sama od sebe prepevati v glavi.

Kar bi rada povedala je to, da je verska nestrpnost samo izraz vašega lastnega vidnega polja. Mislim, da tisti, ki so nestrpni do pripadnikov drugih veroizpovedi samo kažejo na to, da ne zmorejo videti dlje od svojega nosa. Samo kažejo nerazumevanje svoje lastne veroizpovedi, ker se vedejo sovražno. Srčno bi si želela, da bi verske ustanove dale več povdarka na ljubezen. Več povdarka na sočutje in sprejemanje vsakega človeka na tem svetu kot svojega brata. Mislim, da bi z njihovo pomočjo lahko dosegli dvig kolektivne zavesti, ki bi nam lahko prinesla bolšji jutri.

To je moj pogled na vero. Ob tem pa zaključujem svojo današnjo izpoved in vam želim prijeten preostanek Velikega ponedeljka.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *