Ograja

Hiša v kateri živimo je prostorna. Ima tudi dvorišče, katerega pa sem nerada uporabljala iz varnostnih razlogov. Potrebovalo je ograjo.

Živimo ravno na ovinku klanca. Imam malčka, ki rad raziskuje in je, kljub temu, da je zelo priden, radoveden in nepredvidljiv. Kot vsi otroci. Veliko časa preživimo zunaj. Hodimo na sprehode, na igrišče, po mestu, kakorkoli že, zunaj smo. Do pred kratkim pa si nisem upala biti z njim na lasntnem dvorišču, ker preprosto nisem imela niti sekundice za odmor, ko sem konstantno spremljala njegovo gibanje. Dvorišče je veliko dobrih deset kvadratnih metrov, kar je ravno prav za igro dvoletnika. A je cesta tako blizu, da preprosto nisem uspela ostati mirna. Sama sem že velikokrat z avtom vozila tam mimo in vem, da drugače kot po gasu ne prideš v klanec. S tem, da je naše dvorišče ravno na ovinku, ki je že tako malo smotan za speljat. Torej le redko kdo še gleda okoli, da ne bi iz kje pritekel kakšen otrok.

Nekega dne sem se odločila, da bom naredila ograjo, ki bo preprečila mojemu sinu, da bi pobegnil na cesto in bo ob enem polepšala celotno dvorišče. Želela sem leseno ograjo, na katero lahko kasneje obesim tudi rože ali začimbe. Želela sem jo narediti sama, da bo čimbolj podobna ideji iz glave. In sem začela z delom.

Za izdelavo lesene ograjo sem seveda najprej potrebovala les. Imam srečo, ker je moj oče podjetnik in na svoj dom redno nanaša kupe materiala, ki ga pozneje porabi za marsikatere potrebe dela. Včasih pa pridem jaz in kaj od tega vzamem zase. Torej les sem dobila pri očetu. Bil je to skoraj da odpadni les, katerega je on lahko uporabljal samo za podpiranje desk za betoniranje. Dobra lastnost tega lesa je to, da so vse dilce enako široke. Dolge pa so približno tri metre. Slaba lastnost teh očetovih kosov lesa pa je ta, da so stali zunaj in so posledično potrebovali recej obnove, preden bi sploh začela z dejanskim sestavljanjem ograje. Njihov namen namreč ni bil dekorativne narave.

Še dobro, da znam opravljati z večino orodja in mi je to v veselje. Deske sem najprej vse odrezala na enako dolžino, 110 centimetrov. Te so bile namenjene za navpično, daljši dve pa sta morali biti dolgi skoraj dva metra. Ko sem pripravila vse deske na željeno dolžino, sem jih morala še poublati.Zdaj pa, ne poznam drugega izraza za to,  Na nek način je to kot da bi s posebno mašino odrezala tanek sloj lesa, da ostane gladka in lepa površina lesa.

Za zaključek sem z brusilnim papirjem pobrusila še malo bolj v detajle in potem je sledilo impregniranje.

Če želite vedeti kako sem izračunala koliko navpičnih desk potrebujem za celotno dolžino ograje, nisem. Vse sem delala na približno. Vedela sem koliko je dolžina in potem sem vsako desko odrezano na 110 centimetrov postavila na tisto daljšo, da sem videla koliko jih v resnici potrebujem. Nobene matematike.

Naprej o impregniranju. S pomočjo prodajalke v trgovini Mavrica sem izbrala vse kar sem potrebovala. Z mojim znanjem bi kupila samo lak, a bi se oštela. Brez impregnacijskega sredstva bi ograja hitro popustila vremenskim vplivom in začela modreti, temneti in razpadati. Impregnacijsko sredstvo doda vsaj dve leti lesu, ki bo stal zunaj. Slaba stran impregnacijskega sredstva je ta, da se mora sšiti vsaj šest ur, zato sem po impregnaciji pustila delo za naslednji dan.

Naslednji dan je bil čas za lakiranje vseh delov moje ograje. Tako barva kot impregnacijsko sredstvo so znamke Belinka. Izbrala sem bolj rdečkast odtenek laka za les, ki pa vseeno propušča vidnost letnic lesa. Lakiranje je bilo hitro in zabavno. Preden sem do konca prebarvala vse deske s prvim slojem se je lak že skoraj posušil, tako da sem lahko v enem dnevu dokončala ta del. Prelakirane deske je bilo potem potrebno samo še pridtrdit na tiste daljše, da je nastala ograja.

Da pa sem popolnoma iskrena, ta ograja ne bi stala brez mojega moža. Na mestu kjer sem želela nosilni steber, so nemogoči pogoji za pritrjevanje. Tanka plast betona pod katero je velika luknja, greznica. Mož se je hecal kar nekaj časa, da mu je uspelo steber pritrditi tako, da je bil dovolj stabilen in trdno fiksiran, da ograja zdaj stoji kot je treba. Na koncu grejo vedno vse zasluge njemu, kljub temu, da sem sama delala skoraj cel teden to ograjo. No, šalo na stran, res stoji zaradi njega.

Za konec vam dam še seznam vseh potrebščin, ki sem jih potrebovala za ograjo.

MATERIAL:
-les
-žeblji
-vijaki
-lak za les
-impregnacijsko sredstvo
-vratna tečaja
-kotnik

ORODJE:
-(baterijski) vrtalnik
-meter
-kladivo
-krožna žaga
-oblič
-smirkov papir
-svinčnik

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *