Ommm-O Moji Muzi Meditaciji

Včeraj, ja, na tisti smotani dan, sem meditirala. Dolgo se že nisem res vsedla in si vzela tisto nekaj časa, da naredim pravo meditacijo.

Prav pozabila sem že! Kaj vse mi prinese meditacija. Začela sem s pranajamo, da sem čimbolj umirila svojo bit. Po treh omih se je začel trud, da očistim glavo svojih misli. To mi je vzelo precej časa, saj sem čisto padla iz forme. Nakar pa zagledam rahel snop svetlobe, (za zaprtimi očmi seveda) obdan z umazanimi odtenki mavrice. Aha! Sem si mislila in se hitro utišala. Svojo koncentracijo sem usmerila na ta snop svetlobe, ki se je naenkrat začel širiti in daljšati, dokler ni potekal iz zemlje vse tja do neskončnosti. Širiti, dokler ni bil obsega moje glave. Bela svetloba me čisti. Čisti mene in mojo umazano notranjo energijo vse dokler ne postanejo barve spet čiste in močne barve mavrice. Ob tem uvidu se zasmejim. Toplo mi je pri srcu in srečna sem v samem bitu. Takrat pa se spomnem na srce. Hitro utišam um in začnem s kratko vajo širjenja tople, bele, svetlobne energije ljubezni iz mojega srca, onkraj meja Slovenije, Evrope, sveta. Vse tja do neskončnosti. Zdaj sem tam, kamor je prej segal tisti snop bele svetlobe. Zdaj sem bela svetloba in tam malo počijem. Potem pa se ta svetlobna energija počasi vrne v moje srce, jaz pa opazujem občutke.

Vidim trikotnik, ki je moj simbol. Spomnem se na še eno preteklo življenje, ki sem si ga na hitro ogledala v hipnozi. A o tem kdaj drugič.

Potem pa zaključim. Počasi in globoko diham, še nekaj trenutkov obstanem v transu in zapojem om. Srečna.

Meditacija je muza umetnosti, duha in človeka. Namaste.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

One Comment