Categories:

Paulo Coelho

Vse se je začelo z Alkimistom. Tej svetovni uspešnici sem se dolgo časa (ne vem zakaj) namerno upirala. Ko pa sem jo končno vzela v roke in dejansko tudi prebrala, so se v meni odprla prva vrata.

Vrata v možnosti, ki jih do te knjige nisem videla. Govori o pastirju, ki se odloči na lov za zakladom. Izkaže se, da je imel zaklad ves čas v sebi, a ga ni našel. Tako začnem razmišljati o potencialih človeštva. O tem koliko moči imamo v sebi pa zanjo ne vemo.

Prva vrata so vodila do naslednjih. Do Bride. To je dekle iz naslednje knjige, ki išče učitelja, da bi se spoznala s svojimi darovi. Tako se seznani z Izročilim Sonca in Lune. Ta knjiga me je odnesla v svet čarovništva. To, da lahko imamo moč še ni dovolj. Potrebujemo tudi znanje, da jo uporabimo. Spodbudila me je k odkrivanju sveta magije, Lune in vesolja.

Spoznala sem kar nekaj načinov kako lahko uporabim moč človeka. Odkrila sem simobole in rituale in spoznala Wicce. Nato sem se uprašala… Še kdo?

Naslednja vrata. Bila so od Čarovnice iz Portabella. To je bila mlada ženska, ki se je ukvarjala z ogromno mističnimi dejavnostmi. S takimi, ki odprejo pot v notranjost in odkrivajo nove svetove. Naprimer ples in petje. Zaželela sem si, da bi spoznala nove podobno misleče ženske. Da bi spoznala svoje in Lunine sestre, tako kot je ta čarovnica nekje med potjo spoznala Brido. Takrat se je oglasila M. Ona je ena izmed tistih žensk, ki pleše in poje. Ko sva spregovorili o tem (ravno zaradi knjige) mi je predstavila njen skriti del. Videla sem moč in znanje v uporabi.

Obožujem njegove knjige. Prav vsaka izmed njih zame odpira vrata v svet, katere (slučajno) ravno takrat moram prestopiti. Vsaka izmed knjig me spozna s samo s sabo.

Prebrala sem še druge njegove knjige, a o njih želim pisati z drugo temo. Zato to pride na vrsto verjetno ob zaključku te knjige, ki jo berem zdaj. 11 ninut.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si