Categories:

Postavljanje lastnih meja in vrednosti

Mesec april se že bliža koncu, zelo. Natančno samo še en dan je ostal. To je bil zame precej razburkan mesec.

Lekcije ob novem sedem-letnem ciklu so res močno privrele na dan in v zadnjih nekaj dneh ali tednih sem se prav težko soočala z njimi. Zdi se mi, da ne vem točno kako naj nad temi situacijami reagiram.

Rekla bi, da je trenutno moja najtežja lekcija to, da postavim mejo in si dovolim biti vredna. Vredna ljubezni in sreče. Ker v zadnjem času se mi je spet pojavila situacija, v kateri sem se znašla že tolikokrat, da sploh ne štejem več. Stvar pa je taka, da od prvega primera dalje, nikoli nisem zgrešila s svojim občutkom in se je na koncu stvar izkazala za resnično.

Rekla bi, da se gre za to, da imamo ljudje vsak po svoje postavljene meje do kje lahko neka druga oseba s svojim vedenjem gre. Moje meje so približno toliko daleč, kakor seže moja iztegnjena roka. To je najbližje kot dovolim osebi, ki je ne poznam in ji ne zaupam. Enako blizu sme oseba do mojih bližnjih. To so moje meje. Težava pa je, da tega ne razumejo vsi in presežejo mojo mejo. Včasih se to zgodi nezavedno, včasih pa namerno. Prvo še pustim, drugo verzijo pa preziram. Ob enem pa preziram tudi osebe, ki to delajo.

Najhujša stvar pri tem je to, da vedno čutim kdaj oseba to dela namerno. Vedno vem kdaj je to samo za šalo in kdaj zares in to me jezi. Jezi me to, da dovolim ljudem segati čez to mejo, kljub temu da poznam namene, ki jih imajo. Čutim jih.

Rada bi si dala nazaj svojo vrednost. Rada bi omejila dostop ljudem, ki si ga ne zaslužijo. To pomeni, da se sama pri sebi počutim dovolj vredno, da si ne razbijam glave z ljudmi, ki tega niso vredni. In s tem ko rečem razbijam glavo, mislim skoraj da dobesedno. Ker me resnično moti, da dovolim ljudem, ki nimajo nobene veze z mano, da mi pridejo do živega.

Zadnjič sem se vprašala zakaj mi je tega treba. Zakaj si dovolim, da me tako živcira. Pa sem ugotovila, da poleg tega da se počutim manj vredno, ta vzorec doživljam že več kot sedem let. To je več kot tretjino mojega življenja.

Zdaj je čas. Čas, da ne le čutim, temveč tudi uporabim svojo moč. Pripravljena sem.

Ta zapis odlašam že nekaj časa, ker mi je neprijetno o tem razmišljat, kaj šele resno zapisati svoje razmišljanje. A ker je to trenutno moja najtežja lekcija v povezavi z mojo notranjo rastjo, sem se opogumila.

Dejstvo je, da smo si ljudje različni in da je nekaj kar je zame pretirano lahko za drugega nič posebnega. A kako le bo ta drugi vedel, če mu sama ne dam vedeti? Do zdaj sem vedno dovolila preveč in bila na koncu razočarana, kljub temu da sem vse v naprej predvidela. Zdaj je čas, da se to konča. Drugače kot z ljubeznijo do sebe in močno voljo pa ne bo šlo.

Kje pa ti postaviš mejo?

Z Ljubeznijo ;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *