Categories:

Psiholog-zakaj in kako

V temu trenutku, na to sončno dopoldne, sedim na avtobusu in se vozim v Ljubljano na pogovor k svoji psihologinji.

Rada bi z vami delila nekaj osnovnih modrosti, ki sem jih skozi leta obiskovanja razno raznih psihologov pridobila. Z namenom, da vas spodbudim. Z namenom, da razbijem tabuje in stereotipe.

Torej… Moja prva izkušnja s psihologom je bila tam, v osnovni šoli. Tja nisem hodila po lastni volji, temveč na kontroliranje samopoškodovanja. V tistih časih se je začel moj odpor do strokovne pomoči, ki se je zaključil z današnjo psihologinjo. (Kasneje) Tista šolska psihologinja ni bila kaj prida. Mogoče je imela znanje, a prav gotovo ne sočutja. Kar me spomni na to, kako neumno je, da tovrstni terapevti ne opravljajo testov primernosti za svoj poklic. Ne rečejo brez pomensko, da moraš nekaj časa menjati, da najdeš primernega. En kup jih je takih, ki samo požrejo knjige za psihologijo, preplezajo čez doktorate in med potjo izgubijo svoj smisel za človeka. Je pa tudi res, da se mi do njih dostikrat vedemo napačno in jih napačno tretiramo. V mojem primeru je bilo tako, da sem zamenjala kakšnih pet psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov in še drugih psiho. Zmotno sem mislila, da bo že samo to, da jih obiskujem, pomagalo k izboljšanju mojega stanja. Pa ni. Podzavestno in tudi namerno sem z njimi manipulirala, se ponašala za nekoga, kar nisem. Se pretvarjala in jih uporabljala zgolj kot spovednico za svoje občutke krivde, za svoje “ni fer” situacije. Zato mi pomoč v resnici nikoli ni koristila.

Leta 2016, aprila, ko sem izvedela, da sem noseča, pa sem se odločila. Tokrat sem se zavestno spustila v terapijo. Z namenom, da postanem boljši človek zase in za vse druge. Želela sem postati bolj stabilna oseba, da bom svojega otroka vzgajala v prijetnem okolju.

Začela sem obiskovati g. K.B., ki z mano govori še danes. Skozi skoraj dve leti obiskovanja njenih terapij, sem uspela začeti razumevati situacije povsem drugače. Zavedla sem se obrambnih mehanizmov sebe in svojega partnerja. Zavedla sem se šibkosti in stikal. Zavedla sem se, da je mnogokrat brezpredmetno loviti partnerja za besede. Brezpredmetno se je počutiti krivo. Brezpredmetno je kriviti drugega. Ni potrebno, da se ponavljaš v neskončnost, da bi se počutil razumljenega, ni potrebno, da pozornost iščeš. Kar je predmetno in potrebno, je to, da se najdeš. Da se spoznaš in živiš vsak dan tako, da se še bolj spoznaš. Da sprejmeš. Vse. Tako slabe, kot dobre situacije. Da razmisliš o pomembnosti le-teh. Da znaš reagirati sočutno in da se trudiš komunicirati brez očitkov, žaljenja, dretja.

Dejstvo je, da ni v psihologovih rokah, ali boš ti naredil korak naprej, ali ne. Oni so tam, da te poslušajo in razumejo. Oni so tam, da ti razložijo iz kje izvirajo tvoje reakcije in ti pomagajo k temu, da postaneš srečen in ljubeč človek. Zato te spodbujam, da se tudi sam odločiš zase. Da si poiščeš pomoč, če se ne počutiš dobro. Splača se poskusiti in vztrajati.

No, pa smo tam. Tako dolgo sem pisala, da sem že stopila iz avtobusa. Naj bo moja današnja terapija za vse nas.

Živite ljudje. Vsak trenutek življenja. Naj bo polno učenja novih modrosti, naj bo barvito in zanimivo. Živite.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

P.s.: www.druzinska-terapija.com

Če potrebujete pomoč, vam predlagam to.