Rahla psihoanaliza ali kje se je zataknilo

Pa da se lotim tega zapisa…

Že dolgo, predolgo časa se spravljam pisati o sanjah in željah. O ciljih, mislih. Že dolgo časa odlašam z vizualizacijo svojega življenja z namenom, da bi si bolje ogledala kaj me še čaka do tja. Strah me je.

Ampak ne strah kot fobija, bolj anksioznost. Ta anksioznost je že tako močna, da me je ustavila še pri tistih korakih, ki sem jih že začela hoditi proti cilju. Širjenje moje moči, deljenje izkušenj, joga, meditacija,… Vse je potisnjeno na stranski tir, s to anksioznostjo.

Zadnjič sem razmišljala, za trenutek, da bi rada imela svoje podjetje, da bi imela svoje delo. Bila sama svoj šef. Ampak to je bil res le trenutek, ker tej ideji nisem niti dovolila blizu. Preglasil jo je glas, občutek nesposobnosti. Na tistem mestu sem ugotovila, kako pomebno je sanjati. Kar pa je težko, pol letih depresije in občasne anksioznosti.

Vsaka misel na prihodnost, lepa želja in sanje, ob enem sprožijo dvom vase. Dvom v sposobnosti. In očitno sem po vseh teh letih pozabila na to kako sanjati. Tisti dan sem si rekla, da moram zapisati vse svoje ideje in misli za prihodnost. Da si moram sestaviti sliko same sebe, ki bo moj cilj. A tega do vključno danes še nisem naredila. Bil je to dan (ali tri) pred polno Luno.

V vsakdanjem življenju me spremlja stres, a si tega niti sama ne priznam. Najbrž zato, ker mi ga je lažje potlačiti kot se spoprijeti z njim.

Dejstvo je, da grem letos spet (tretjič?) pisat izpite za maturo. Ob tem pa pridobivam nov vpogled v samo vase. Ob učenju psihologije sem prišla do nekaj teorij za moje stanje, kar je super, ker tako lažje razumem snov (ha-ha), ko imam primer/e.

  1. NENEHNE FRUSTRACIJE, oziroma nesposobnost uravnavanja duševnega ravnovesja z zadovoljevanjem potreb; Ker konstantno zanemarjam vsaj eno od glavnih psihosocialnih potreb. Ali pa sem v konfliktu katero izmed dveh naj zadovoljim.
  2. NEZRELO ČUSTVOVANJE v kombinaciji s slabo samopodobo; Namreč trenutno sem v fazi, kjer niso vsi moji cilji rožnati in te doživljam kot grožnjo, ne kot izziv. Predvsem zaradi slabih izkušenj in konstantnega strahu po neuspehu. Ta ojačana čustva in samokritiziranje privedejo do tega, da se zadovoljevanju teh potreb izogibam.
  3. SLABA MOTIVACIJA, ker so negativna, strah zbujajoča čustva močnejša od nje.
  4. PORUŠENO RAVNOVESJE V AVTONOMNEM ŽIVČEVJU; zaradi tesnobe (ali pa je tesnoba morda produkt?), sposobnosti spoprijemanja s stresorji, osebnostne čvrstosti in ostalih prej omenjenih zadevah, je moje telo vedno v stanju pripravljenosti. Zaznavam potrebe in cilje, ki jih imam, a kot grožnjo. Zato v možganih konstantno deluje simpatično živčevje, ki telo pripravi na beg ali boj. Ob vseh zgoraj naštetih dejavnikih je očitno vedno beg, kar pa pomeni, da potreba ostaja nezadovoljena. Ob tem pa se krog ponovi. Ker se to vleče že dalj časa, telesu pa ni všeč konstantno delo le simpatičnega živčevja, pride do neravnovesja. Reče se mu…
  5. IZČRPANOST; ta nastane po fazi odpora. To je faza, ko se srečamo s stresorjem in se z njim spoprijemamo z večjo zmogljivostjo. Večja zmogljivost pomeni delovanje simpatičnega živčevja. Če stresor premagamo, se telo s pomočjo parasimpatičnega živčevja vrne nazaj v ravnovesje. (Note: Parasimpatično živčevje skrbi za sproščanje) V kolikor pa si stresorji kar naprej vrstijo ali pa ga ne premagamo, ostane telo dalj časa v stanju s povečanimi zmogljivostmi. Za delovanje porablja več energije in ko je enkrat porabi preveč, pride do izčrpanosti.

Ker pa si je včasih kljub vsej logiki težko priznati, da si izčrpan ali pa nesposoben premagovati stresorjev, bom samo še dodala znake kako prepoznamo izčrpanost. Ta se dejansko kaže na vseh delih našega organizma in jo s prepoznavanjem lahko lažje premagamo.

  • TELESNI: pomankanje energije, glavoboli, motnje spanja, padec odpornosti, konstantna utrujenost
  • DUŠEVNI: napetost, razdražljivost, dolgočasje, slaba koncentracija, pomankanje samospoštovanja, cinizem
  • VEDENJSKI: nenadzorovani čustveni odzivi (preveč ali premalo), prenagljene reakcije, povečano uživanje različnih drog (kava, cigareti, trava in celo tehnologija)

No, pa sem le prišla do nekih dognanj… Zdaj tudi precej drugače vidim situacijo in ob vseh teh informacijah čutim večjo moč in z njo sposobnost reševanja sebe v celoti. Včasih pač samo potrebujemo povezati pike, da dejansko vidimo dogajanje in lahko kaj naredimo v smeri notranje rasti.

Imam svoje sanje in v resnici mislim, da so dosegljive. Zavestno se tudi čutim dovolj sposobno. Le zavesti ne držim vedno. V tem obdobju krize ali nekaj, sem preprosto prevečkrat spustila vajeti in delovala nezavedno. Nisem bila pri stvari. Nisem sodelovala s sabo in svojim življenjem, nisem prevzela pobude ali pa nisem dovolj vztrajala. Zdaj to razumem in tudi razumem moč in pomen svoje volje in zavestne odločitve.

Strah bom spet premagala in se vrnila k svojemu bistvu. Svoje sanje in vizije bom že napisala, zdaj pa naj se le posvetim svojemu notranjemo ravnovesju.

Hvala za varen prostor (sama sebi in vam).

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

 

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *