Categories:

Razmišljam…

-Gledam zvezde in razmišljam. Rada bi napisala objavo samo zase.

Rada pametujem. Rada govorim ljudem o izkušnjah, ki sem jih doživela. Rada jih poslušam in jim potem povem kako jaz vidim, kaj sem odkrila v podobni situaciji v sebi. Rada orisujem te občutke, ker jih drugače kot take ne znam povedati. Zato sem zasanjana, bi rekla.

To počnem že odkar vem zase- “svetujem” ljudem. Le da so te narekovaji močnega pomena, ker dejansko moje govorjenje niso nasveti ampak nekakšne bližnjice do boljšega počutja. Kar je precej zanimivo, da jih poznam. Da jih vidim in zdaj po več kot dvajsetih letih življenja (okej ja, vem. niti ene tretjine povprečne starosti še nisem doživela) tudi uporabljam.

Danes sem naredila nekaj, za kar sem srečna. To je bil en tak moment, ki ga nisem še nikdar prej doživela. Preprosto srečna sem bila, pa ta beseda spet nima pravega pomena, če je ne opišem. Počutila sem se jaz. Svoje telo, um in srce sem imela na enem mestu, pri sebi. Nekako sem se čutila zapolnjeno, sama s sabo. To je bil res močan občutek zavedanja. Kaj pa sem naredila?

Odločila sem se, da naredim nekaj drugače. Po tem, ko sem šla ven s psom, sem se ustavila v Zakonu na enem pivu. To je več kot prava kapaciteta zame. Imela sem čuden dan. Ne bom niti zapisovala kaj to pomeni, ker za ta del nima pomena, ampak šla sem ven. V nekem trenutku med sedenjem sem dojela, da bi bilo fino narediti sprehod, zase. Pustila sem pivo, ustala in šla. Potem sem se ustavila pri bazenu in se še vedno nisem počutila najbolje. Sklenila sem, da je najbolje če se sezujem in se prizemljim. Tako me je prizemljitev usmerila v jogo,… Skratka samo nekaj sem morala narediti drugače, da sem bila spet jaz. Nekaj zase. Nekaj po intuiciji, po notranjem dregljaju. Nekaj mojega.

Rada govorim in orisujem zadeve. Rada povezujem in komentiram s svojim stališčem, pogledom zato, da bi ljudem približala pot do sreče. Včasih me ne razumejo in vem zakaj. Ker preprosto ni pravi trenutek da bi me razumeli. Mislim, da se pomembne stvari le enkrat vrnejo v spomin. Mislim, da so te stvari pomembne.

Mislim, da je pomembno človeku dati ovid v to kaj vse je lahko življenje. Kdo in kakšni vse smo lahko ljudje. A se to sliši tako bahavo, da se tega otepam premišljati. Nočem izpasti več kot ostali, to nikakor ni moj namen, ker vem da nisem. Rada bi samo Delila svoja doživetja.

Življenje je čudovita igra. Razbruljiv odlomek neke obširne, zgodovinske knjige. Za vsakega posebej od vseh ljudi na svetu. Le da ta igra, ta knjiga še ni napisana. Pišemo jo mi, vsak trenutek z našim življenjem. Let that sink in.

Rada bi Delila svoja doživetja, zato ker so čudovita. Zato, ker sem ponosna nase, da sem prišla iz vsega kar sem. Da sem občutila vse to kar sem in doživela  vse to kar sem. Rada bi Delila svoja doživetja, ker sama nisem mogla verjeti v njih. Zato, ker sem bila v temi in ji ni bilo videte konca. V temi kjer se upanje podre še preden se zgradi. Pohodi ga še več teme. Tisti del življenja ko te lastna glava J v glavo. Pa sem vseeno tu. Nekako (niti ne bi točno znala določit kako) sem uspela zaznat in razširit to svojo svetlobo, to mojo bit. Razbila sem temo. Zdaj pa počasi odmikam njene koščke kot bi pobirala delce razbitega ogledala. Z vsakim delom odkrijem več svetlobe in življenje je čudovito. Barvito, razburkano, čudovito.

Z Ljubeznijo!

Jaz sebi.

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *