Categories:

Regresije v prejšnje življenje

Življenje po smrti? Filozofsko vprašanja na katerega s to globalno zavestjo ne bomo nikoli prišli do odgovora.

Lahko pa povem svojo izkušnjo, oziroma izkušnji, ki sta zame osebno dovolj močni, da zares verjamem. Seveda se fizično telo kot tako ne bo nikoli več znašlo živo po smrti. A smo več kot to. Imamo vsaj še energijsko in astralno telo, če ne še več.

Moja prva izkušnja z vpogledom v prejšnje življenje se je dogajala pod močno hipnozo mojega sorodnika Erika (link do njega). Uvid je trajal slabe pol ure. Celotna terapija pa kar dve. Ker je potek hipnoze dolg postopek. Terapevt mora biti prepričan, da si dovolj globoko v transu.

Stopala sem po stopnicah dol, globoko do hodnika, z vsaj ducat vrati. Končno sem našla prava in vstopila. Bila sem moški. Na steni pred mano je bila slika nekega vojaka v rdeči uniformi. Žal še vedno, po skoraj dveh letih nisem ugotovila iz katerega naroda ali časa je bil. Pa vendar. Terapevt me z rahlim tapkanjem po tretjem očesu prestavi naprej v čas in znajdem se v plesni dvorani. Tam pri stebru stoji najlepša ženska na svetu. Zgodba se še nadaljuje, a raje se bom posvetila prvotnemu namenu te objave.

Kako vem, da je vse resnično? Slike, ki sem jih videla so bile pristne. Zelo žive. Res je bilo kot, da bi bila tam. Najbolj pa me je prepričalo to, da sem ves čas odgovarjala v moški osebi. Nenamerno.

Zato sem ob naslednji priložnosti potovanja v preteklost že bila prepričana v obstoj življenja po smrti.

Drugič sem do novega uvida prišla med meditacijo z Matjažem (link do njega). Po času smo potovali s pomočjo zvokov, ki jih je sproti sestavljal. Znašla sem se na obrobju zemlje oblečena v belo obleko, bosih nog in s prstanom. Pred mano se je znašel dvorec. V njem sem živela s svojo primarno družino, možem in sinom. Sprva je bilo vse lepo. Kot v filmu bi rekla. Zaročila sva se, dobila sina in vsi smo živeli srečno. Nakar pa je umrla moja mama. Takrat sem se zaprla vase, v sobo, priklenila na posteljo in ostala tam. Pozabila sem na svojo družino, na sina, na moža, na vse. Samo moja žalost ob žalovanju smrti ljube mame je ostala…

Kakorkoli že, vsaka izkušnja s prejšnim življenjem prinese svoj nauk. Nauk, ki se nanaša na sedanjost. Rekla bi, da so ta potovanja kot “hint”. Pojasnijo določene vzorce in ti dajo zagon za spremembo. Nauk iz prvega primera je bil BREZPPGOJNA LJUBEZEN. Iz drugegapa to, da ne smeš pustiti žalosti iz preteklosti, da uniči tvojo sedanjost.

Vsaka žalost mine. Žalost vedno bo. A z ljubeznijo do sebe, drugih, življenja lahko rešiš vse.

Bodi.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si