Categories:

Resnična izpoved

Zadnje čase se še bolj pogosto sprašujem kdaj bomo ljudje končno že premaknili svojo zavest in odprli um, segreli srce. Pred nekaj dnevi je v moj mail romalo sporočilo neke punce, ki je potrebovala svoje občutke nekomu zapisati. Iskreno, to vam delim zato, da se morda komu od vas zgodi zgoraj našteto. Današnja objava bo njen zapis. Celoten zapis je malo daljši kot ponavadi, a mislim, da je vreden vašega branja.

“Danes je od brata znanec naredil samomor. Vsem je hudo in pojavljajo se vedno znova isti stavki “pa kaj ni povedal, pa saj ni nič tako hudo da se nebi dalo rešiti” ..
Ko mi je brat takole zastavil vprašanje, da vendar ne razume zakaj ta otrok ni nobenemu nič povedal, sem sama razmišljala o tem. Resnično mi je dalo misliti. Prepričana sem, da je povedal, prepričana pa sem tudi, da ga nihče ni resno jemal. Pomislite in bodite iskreni (no ali pa tudi ne, IDC), nekdo se vam potoži v smislu “joj vsega imam polen kufer, res! Najraje bi kar crknu.” .. ali pa “jooj dej no a loh umrem no” … bi ga jemali resno? Ne! Res me zanima?! A bi??? Ali bi bil vas odgovor “ah daj nehaj preveč si občutljiv/a. Ne smeš si toliko stvari jemati k srcu, saj veš skozi eno uho noter skozi drugo ven” in to bi verjetno bil vrhunec pogovora, na katerega bi cez 3 minute itak pozabili, če ga niste že vmes. Takšne stvari mi dajo misliti. Priznam, da sem tudi sama že pomislila na samomor, večkrat. Napisala sem že vsaj 4 poslovilna pisma v roku zadnjega leta in v trenutku stiske pojavkala vsaj 10 osebam. In veste kaj? Nikogar pravzaprav ni preveč brigalo kaj se z mano dogaja. Večinski odgovor je bil “ah saj bo, vsaka stvar mine”, in že so hiteli razlagati kaj vse se jim je dogodilo na zadnjem žuru, zmenku ali podobni kozlariji. Jaz pa sem tako hrepenela po pogovoru. Potrebovala sem ga. Ko tako naletiš na zaprta vrata, če se lahko tako izrazim, si prve 3 poizkuse malo pobit, potem pa se nekako navadiš. Sprejmeš dejstvo, da ljudi nekako ne zanimajo preveč druge težave, da nekako niso vredne pozornosti. Niti ne poskusiš več. Stvari raje zadrziš zase. Zakaj bi si pa nakopal še dodatne občutke prizadetosti in manjvrednosti, ko ugotoviš, da te se lastna babica ne jemlje resno. Haha #sarkazem
Res je zanimivo kako ljudje funkcioniramo. Vedno mislimo da vse vemo in razumemo.
Ko sem imela 100€ v denarnici so vsi rekli koliko denarja imam in kaj jambram.. nihče pa ni vedel da bom s temi 100€ komaj plačala polovico položnic, odšla domov s kepo v želodcu, s polno glavo skrbi kako naj plačam še preostale položnice, doma pa me bo čakal prazen hladilnik ker si hrane nisem mogla kupiti že vsaj… hmm.. no saj ne vem kdaj sem nazadnje bila v trgovini, v pravi nabavi za hrano in ne samo s telefonom v roki in seštevanjem na kalkulator, da ne bom presegla edinih10 € ki jih imam s seboj v denarnici.
Ko tako že 7. stojim pred odprtim hladilnikom in podzavestno upam da se bo v njem pojavilo kaj novega ter iščem po predalih kaj lahko še pojem, pozvoni pri vratih. Skrijem skrbi in potlačim solze, odprem vrata. Tam stoji “prijatelj” ves vesel da se je kar tako oglasil na kavo. “Super” pomislim. Kavo imam še, pa mislim da zadnji deci mleka. Seveda z narejenim nasmehom skrijem da sem totalno brez ficka in da si vsaj še 1 teden ne bom mogla privoščiti novega tetrapaka.
Ko tako sediva na kavču in srkava on kavo, jaz vodo.. pa spet, nehote, pogovorno trčiva ob iste litanije kot že (pre)mnogokrat. Ob vprašanju kako sem, seveda odgovorim napol iskreno in nekako brezbrižno “lahko bi bilo boljše, ampak bo” ..pa dobim pridigo “joooj pa kaj ti vedno nekaj javkaš. Jaz tebe ne razumem. Ti imaš vse! Poglej v kakšnem stanovanju živiš, avto imaš, meni pa mama vsak dan visi za vratom. Nikoli nič ne delaš pa imaš denarja kot dreka. Poglej kako ziviš. Ne vem kaj bi še rada. Vsi ljudje imamo probleme, hujše kot ti, samo toliko do veš” …..
Potlačim željo da bi ga udarila okoli kepe.
On bo meni govoril s 1.600€ plače na mesec in v hotelu mama.. Seveda mi je jasno, da ne ve. Verjetno nikoli ne bo vedel moje situacije, ali pa bo.. ko bo morda že prepozno. Če sem se v zadnjem letu in pol kaj naučila je to to, da nikakor ne obsojam več. Zadrzim se brezpotrebnih nasvetov in poskušam razumeti in sprejeti vse. Verjamem da vsak nosi svoj križ. Sem brezposelna. Izgubila sem službo in posledično pristala v ogromnih zadolžitvah.
Živim v krasnem stanovanju, no pravzaprav je za vse druge krasen, mene pa duši iz dneva v dan bolj, saj je zanj treba tudi skrbeti, odplačevati kredit ali pa.. ostanem brez strehe nad glavo. Nihče ne pomisli, da sta avto in stanovanje strošek in vsi mislijo da imam viška časa, ko hodim peš na obisk, k zdravniku ipd., Nihče ne pomisli da me doma čaka avto s praznim tankom za katerega ne vem natančno kdaj ga bom sploh lahko natankala in da skoraj ne vžge več.
Zbudim se ob 5h zjutraj, ker ponoči itak ne morem spati zaradi napadov panike in skrbi. Najprej pošljem prošnje za delo vsepovsod kamor lahko. Odgovori so včasih prav smešni. “Niste izbrani za delovno mesto čistilke, zaradi previsoke izobrazbe”, ali pa “vaša izobrazba ne ustreza našemu kadru”, no za nekje pa imam seveda premajhno izobrazbo, kar popolnoma razumem. Včasih sedim za računalnikom in si mislim “wtf še sploh tukaj delam, na tem usranem svetu?!” Skratka ko odpošljem vse prošnje sem cel dan na “poziv” varianti in v glavi prosim vesolje in angele, da me kdo pokliče za “pofušat”. In če me… potem fušam 2 urici pri prijateljici, 2 urici morda počuvam otroke, 3 urice pri znancu iščem potencialne stranke in če se mi nasmehne sreča me kliče še starejša gospa, da nujno potrebuje čiščenje hiše še danes. Tako mineva MOJ dan. In kako moj dan vidijo drugi? Ko delam pri prijateljici, ki ima salon pogosto dobim očitek, da skoraj vsak dan obiščem frizerja, ko čuvam otroke pri znancih, vsi mislijo, da sem ziher zraven v trgovini, šopingiram kajpada, pa saj jaz imam valda ful denarja in vedno sem dobre volje.. in še bi lahko naštevala. Priznam..včasih si tudi frizerja privoščim. Hvaležna sem, da me moja prijateljica, frizerka razume in mi včasih odloži plačilo, naredi marsikaj tudi zastonj in mi vedno da popust. Hvaležna sem, da razume, da enostavno potrebujem vsaj nekaj da nahranim svojo duso, saj sem popolnoma brez volje in nekako prazna in izmučena. Izmučena sem od življenja…”

Ljudje smo tako pametni, res, neverjetno pametni smo. Požrli smo vso pamet sveta in mislimo, da vse vemo. Pa nimamo pojma. Samo pomisli, kolikokrat si ti samo na pol poslušal nekoga, ki ti je tarnal, ker si mislil, da njegove težave niso pomembne? Kolikokrat si dal nekomu neumen nasvet? Kolikokrat si nisi vzel niti minutke časa, da bi človeku olepšal dan samo z iskrenim poslušanjem, ker se ti preprosto ni zdelo vredno?

Mislim, da vsi lahko najdemo v svojem spominu kar nekaj takih trenutkov. Ne pravim, da smo dolžni vsakič in vsakogar poslušati o problemih, a če že ne poslušamo, potem vsaj ne obsojajmo.

V razmislek z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *