Še ena pasja zgodba

Včeraj zvečer se je pripetilo nekaj, kar mi še ure po tem ni dalo miru.

Zvečer okoli desete ure peljem psa ven na sprehod, da preden gremo spat opravi veliko potrebo. To poteka kot ponavadi. Psu nadenem oprsnico in s sabo vzamem povodec-za vsak slučaj. Psa trenutno učim hoje poleg in tako se brez povodca odpraviva do bližnjega parka. Zelo je priden. Celo pot hodi ob moji nogi, dokler ne prideva do parka, kjer mu dam ukaz, da lahko gre. Tam veselo teče, grize veje, jo prinese k meni, da mu jo vržem in spet teče. Pride, ko ga pokličem, ga pobožam in mu rečem naj gre. Vse super. Res sem bila ponosna nanj. Priden je bil. Nakar pa na ozkem prehodu do parka zagledam močnejšo gospo(dično) s svojim psom, ki je mimogrede čisto malo manjši od Pinkyja. Ne vem zakaj, ampak dobim občutek, da nekaj ne bo v redu, zato prijazno pristopim do nje (česar še nikoli do zdaj nisem storila in ne vem zakaj sem) in jo opozorim: “Gospa,moj pes je odvezan, želite, da ga pripnem?”. Nakar ženska začne vreščat. Res je vžgala paniko. Takrat šele pa Pinky pride do tja in mirno ovohava njenega psa. Ženska pa še bolj v paniko. Začne skakat in se dret, naj psa takoj privežem in tik ob tem, ko ga že skoraj pripnem, ona spet skoči. In logično, pes se premakne. Nakar mi začne grozit, naj psa pripnem ali pa ga bo udarila in medtem svojega psa dvigne v naročje. Dere se name, češ smrklja, ti sploh veš kdo sem? Pripni psa ali pa kličem policijo. V temu trenutku se zahvaljujem vsem božjim silam, ki so očitno stale ob meni, da sem lahko ohranila mirno kri. Ker sem drugače zelo impulzivna oseba. Povem ji, da mi ni mar za policijo. Da z veseljem tukaj počakam nanjo. Ona pa spet skače in se dere, me zmerja in grozi. In to vse s svojim ubogim psom v naročju. Začnem jo mirit. Ker se je začela zapletati v svojih lastnih besedah. Ker je popolnoma izgubila nadzor nad sabo. Ker je bila tako panična, da pomojem mnenju sploh ni vedela več kje je. In prisežem, da sem v tistem trenutku hotela privezat svojega popolnoma mirnega psa, ki je sedel poleg mene, vsaj tri metre stran od nje, da bi jo lahko objela. Res. Objela, ker se ji je videlo, da je popolnoma iz sebe. Nakar mi reče, če sploh vem zakaj ima psa. Ima ga zato, ker se jih boji. Ker jo je eden v otroštvu ugriznil in se zdaj hoče znebiti tega strahu. Želim jo pomiriti. Želim ji dopovedati, da tako pač ne bo obvladala svojega strahu. Ne tako, da samo ima psa. Želim jo prositi naj se pomiri in poboža psa. Ona pa še kar zmerja in mi govori o tem kako neodgovorna sem. Končni “pogovor” začnem z “draga moja”. Ob tem pa seveda znori, češ “ne ti meni draga moja, ker ti to nisem”. Oh joj. Samo rečem ji nazaj, da je od tega trenutka dalje ona moja draga, ker jaz njej dajem samo ljubezen. Ona pa vrača sovraštvo…

To je zgodba, resnična. Žal moram priznati, da ne nameravam nič spremeniti. Tudi danes bom psa peljala ven popolnoma tako kot včeraj. Ker sem pripravljena sprejeti odgovornost in če je treba govoriti s policijo pač bom. Ne razumem pa kako ima psa, če se jih boji. Njen pes se mi smili. Tako kot se mi smili ona. Ker ne bo nikoli povohal drugega psa, ne da bi ona zraven zganjala paniko. Ker ne bo nikoli prosto dirjal naokoli. Ker mu ne bo nikoli uspelo njenega strahu pred psi izkoreniniti. Ker na koncu, sta oba, tako moj kot njen pes, stisnila rep med noge od strahu pred njenim dretjem in katastrofalno energijo. Srčno upam, da se motim in ji za premagovanje strahu pošiljam vso najboljšo energijo. Upam, da ji bo nekoč uspelo. A bo morala najprej spremeniti svoje dojemanje…

Ali pa ga moram spremeniti jaz?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

No Comments