Sem zanimiva?

Ne dolgo nazaj sem se zataknila v neki situaciji, ki mi nikakor ni dala miru. Na srečo mi je na pomoč priskočila prijateljica, ki mi je povedala svojo izkušnjo v podobni situaciji, kar mi je dalo za mislit.

Kar sem ugotovila ob tem je to, da mi manjka, da bi se kdo zanimal zame. To zanimanje me je držalo v tej situaciji, ki mi je že močno načenjala živce. Tako sem se po vseh vprašanjih spustila malo globje.

 

V otroštvo, kam pa drugam.

Pa bom začela kar na začetku. Bi rekla, da sem že od nekdaj bila oseba z mnogo čustvi, občutki, doživljanji, za katere pa ni bilo prostora. Moji starši mi niso znali pokazati zanimanja, ki sem ga potrebovala. In na tem mestu naj povdarim, da jih ne krivim za nič, ker se zavedam, da so naredili vse kar je bilo v njihovi moči. Ob enem pa se zavedam, da so tudi oni bili deležni takih in drugačnih stvari v fazi odraščanja. Je pa ta občutek v meni rasel. Vedno manj zanimanja zame sem čutila, kar pa je posledično pomenilo vedno več načinov iskanja pozornosti. Odkar pomnim sem imela borbe s starši. Histeričnega vedenja vključno z nasilnimi izpadi, začelo se je precej zgodaj. Trajalo pa je še dolgo.

V osnovni šoli nisem več vedela kam naj se obrnem. Takrat sem stopila v emo fazo. Ker od staršev še vedno nisem dobila zanimanja kot sem ga želela, sem tega iskala drugje. V šoli, med vrstniki in učitelji. Vedno in povsod sem čutila potrebo po tem, da bi bila videna. Tudi samopoškodbe so izvirale iz tega. Zato so govorili resnico, ko so me zbadali, da samo iščem pozornost. Zdaj vidim, da je to res. Ampak vseeno ni prav. Ker preprosto rečeno, da gre človek tako daleč samo zato, da se čuti (videnega), je žalostno.

Tudi kasneje v odnosih je še vedno ostal ta problem. Vedno sem želela vso pozornost, ker drugače sem se počutila, kot da se oseba ne zanima zame. Kar je terjalo veliko slabih izkušenj.

V zadnjem času se mi zdi, da sem se veliko, veliko spremenila kar se tega tiče in mislila sem že, da sem to prerasla. Pa nisem in to mi je vesolje dalo vedeti na svoj način. Na način pri katerem se nisem mogl izogniti spoznanju in hvaležna sem.

Zdaj vem in zdaj imam novo vprašanje.

Kako lahko postanem zanimiva sama sebi? Kaj lahko sama naredim, da si pomagam preboleti to otroško rano, ki še v odraslosti ostaja odprta.

Kako postati zanimiv sam sebi?

-nauči se vsak dan kaj novega

-skrbi za svoje telo in duha

-objami svojega notranjega otroka

-bodi 100% v vsakem trenutku možno

-poglej se v ogledalo in ugotovi svoje lastnosti

To je samo nekaj primerov, ki pomagajo ven iz kroga. Sama zase mislim, da sem od vedno zanimiva, ampak na nek tak ne preveč pristen način. Bolj za masko kot zase. Rada pa bi dosegla to, da zmanjšam skrb glede drugih do mene. To pa lahko naredim samo tako, da zrastem in dovolim ranam, da se celijo.

Tako, take so moje misli in taka je moja resnica. Potrudi se, da si pozoren do srufih. Ni ga čustva, doživetja ali stanja, ki bi ga lahko ocenil kot brezveze. Vsako iskanje pozorbosti je klic na pomoč, kjer je vse kar moraš narediti to, da podaš roko.

Taka je moja zgodba.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *