Categories:

šiht; 1. aprilska šala

Mesec marec je minil kot bi mignil in danes je že prvi april. Ampak jaz ne bi trosila šal, ker preprosto nimam nobene pametne. Bi pa rada danes malo pogledala na pretekli mesec

Bil je zelo aktiven mesec. Poln novih nalog, izkušenj in priložnosti. Bil je mesec, v katerem naj bi se aktivno dogajal prehod v nov cikel in tudi začetek pomladi.

Vse to skupaj je imelo name pravzaprav nasproten učinek. Namesto, da bi bila polna enegije, volje in idej sem se počutila utrujeno. Prehod iz zime na pomlad je od mene terjal dodatne energije in posledica tega je bila pomladanska utrujenost. A mislim, da se zdaj počutim bolje.

Mesec marec je bil zame tudi prvi mesec na PUM-o. To je bila zame nova prelomnica, saj sem prvič po dolgem času spoznala nove ljudi, prvič sem se do mesta druženja peljala sama z avtom, prvič sem delala samo zase med vsemi ljudmi in prvič sem dojela nekaj šokantnega.

Ko sem spoznala ljudi na PUM-o, sem bila polna nekih predsodkov. Vsak izmed njih ima nekaj, kar bi lahko vzela kot napako. In prvi dan ali dva tudi sem. Počutila sem se skrajno neprijetno med njimi, ker sem se počutila boljšo od njih. Nosila sem se višje in imela sebe za več kot sem v resnici bila. Na tem mestu naj povem, da nimam namena užaliti nikogar iz te skupine, res ne. Ampak takrat je bilo moje mišljenje tako. Šele tretji dan rednega obiska sem dojela, da sem med njimi z razlogom. Tretji dan sem dojela, da imam vsaj toliko napak kot oni sami. Tretji dan me je užgalo po betici, da sem se sama pustila tako “nizko pasti”, da sem prišla med njih. Ta misel me je udarila iz nenada in naenkrat sem začutila vso svojo majhnost. Takrat sem pogledala vsakega izmed njih in ugotovila, da so nekako vsi del mene. Vsak od njih ima eno skupno lastnost z mano. Nekdo riše, nekdo  šiva, nekdo se ukvarja s fotografijo, nekdo ima otroka, nekdo… Prav vsak izmed njih je nosil del mene in v tistem trenutku se je vse spremenilo. Nič več nisem čutila odpora, kvečjemu pripadnost. Nič več se mi niso zdeli čudni, kvečjemu posebni. Nič večn isem bila več od njih, bila sem oni.

Skupaj s to ugotovitvijo pa sem si končno dovolila razmišljati tudi o službi na splošno, ker se sovpada z občutkom “biti več”.

Moja uradna izobrazba je končana osnovna šola. Narejene imam vse štiri letnike ekonomske gimnazije, nimam mature. Brez mature nisem nič in edina delovna mesta, ki si jih pod to izobrazbo predstavljam, so čistilka, kelnarca in trgovka. Ko naredim maturo lahko zraven postanem mogoče še tajnica, pa še tam zahtevajo strokovno izobrazbo. Ne, da bi imela karkoli proti tem poklicom, oz. bolje rečeno delovnim mestom. Nikakor. A po nekaj mesecih iskanja in prošenj sem preprosto odnehala. Zato, ker sem se počutila boljšo od tega. Zato, ker sem čutila, da če bom pristala na katerem koli podobnem delovnem mestu, bom izgubila voljo do vsega. Do bloga, do ustvarjanja, do učenja,… Tega pa si v tem trenutku res ne morem dovoliti, ker sem ravno pred kratkim stopila iz depresije in nimam nikakršnega namena nazaj.

Iskreno, ne počutim se najbolje zaradi tega, ker nimam zaposlitve. Ne toliko zaradi sebe kot zaradi ne razumevanja ostalih. Predvsem zato, ker v svetu v katerem živimo, izpadeš len. Ljudje takoj predvidevajo in si narišejo neko svojo resnico, prav tako kot sem jo jaz naslikala sebi, ko sem prvič spoznala družbo. Pa nisem lena. Res ne. V resnici delam ogromno stvari, ki mi vzamejo veliko časa, energije, truda in kreativnost. Delam ogromno stvari, ki zapolnjujejo mojo dušo in telo. Opravljam priložnostna dela, ki prinesejo tudi denar. A zaposlitve nimam. Pa kaj potem?

Vsa ta mnenja in dobrodušni nasveti mi grejo že rahlo na živce. Še najbolj pa so mi šli na živce takrat, ko so imeli name pre močan vpliv. Tolikokrat sem poslušala že o pomembnosti zaposlitve in o nepomembnosti mojega dela, da sem se za trenutek ustavila. Takrat sem dejansko bila lena. Takrat sem bila zares brez energije in se mi po resnici povedano ni dalo niti prsta premaknit. Takrat nisem delala niti tistega kar me veseli, kaj šele, da bi delala ostalo. Ja, te besede so imele kar veliko moč.

Da se vrnem zdaj nazaj na PUM-o. Te ljudje so mi dali spet nov zagon. Zaradi njih mi je jasno, da lahko dosežem vse kar želim, če v to smer vložim svoj trud. Z njimi sem to prvič izkusila tudi v praksi in takrat mi je postalo jasno, da se ne rabim zagovarjat pred nikomer. Ni mi treba pograbiti vsake priložnosti za delo samo zato, da imam zaposlitev, ker lahko delam tudi drugače.

Gledam ljudi okoli sebe in za trenutek si dovolim postaviti svoja mnenja. Ta mnenja me pripeljejo do vprašanja- zakaj? Zakaj bi delala osem ur na nekem delovnem mestu in potem doma prvo polovico preostanka dneva preživela v oblaku prezira nad delovnim mestom, sodelavci, organizacijo in še kaj, drugo polovico pa bi preprosto obležala. In to je v najboljšem primeru, ker je primer postavljen za dopoldanski delovni čas…

Kaj pa vem. Mislim, da bi za začetek morali ustvariti nova delovna mesta. Taka, ki bi jih ljudje z veseljem opravljali. A ne bom prelagala ničesar na druge. Niti se ne nameravam smiliti sama sebi, ker imajo ljudje boljše predispozicije kot jaz. Zavedam se, da je vsak sam odgovoren za svojo prihodnost in še posebej za sedanjost. Zato sem to objavo napisala z razlogom, da o temi premislim na glas.

Javi se mi, če čutiš moje besede.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *