“Spet” sem noseča in nosim Janezka

Če mogoče kdo še ni vedel, sem noseča. “Spet” noseča. Zakaj v narekovajih? No ja, zato, ker se bo ta objava danes dotikala nekaterih neprijetnosti, ki jih pripelje druga nosečnost.

Najprej naj začnem na začetku. Preprosto, ne?
Začetek govori o zanositvi seveda. In ta je tokrat potekala precej preprosto. Praktično takoj, ko je moj mož dojel, da mislim ČISTO RESNO, je nehal s “suhim treningom”, kot se je kasneje rad pošalil in nama naredil še enega otroka.
(Random quote:” Čaki, a ti misliš prav zdaj takoj, da bi ga mela?” -ker je bil dojenček v planu že kar nekaj časa, ampak je čakal na mojo maturo-… am, ja?… “Ja pa kaj nisi takoj tko rekla!”… in je bil).
Vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da dejansko nisem mogla verjeti, da sem res noseča niti po tem, ko sem na prvem ultrazvoku videla tist mali fižolček, ki zdaj raste v najinega drugega otroka. Namreč, pri Marsu je do zanositve prišlo “šele” po skoraj enem letu od trenutka, ko sva končala s takoimenovanim “suhim treningom”. Za povrh vsega pa je bilo vse res še dodatno čudno, ker je tale mala dušica prišla pred dejanskim gnezdenjem na obisk do mene…

Zanosila sem v praktično prvem poskusu. Še zdaj ne morem verjet, da se je to res zgodilo, in ob tem sem se kljub temu, da je bilo načrtno, prestrašila. Pričakovala sem, da bom zanosila šele po vsaj dveh mesecih poskušanja. Ampak ne. V resnici (glede na zgoraj napisano) sem vedela, da sem noseča, oziroma da tokrat ne bo menstruacije. Se je pa na večer preden bi jo zjutraj našla na hlačkah zgodilo naslednje.

Sedela sem na kavču in nekako na pol meditirala, ko se mi je v glavo prikradel obisk. Intuitivno sem vedela kdo je. Bili sta to dve duši, prva je bila visoka in je delovala kot nek spremljevalec, druga pa taka manjša kroglica, ki je poskakovala od navdušenja. Obe sta se svetili v biserno beli barvi (a veste, to je tist odtenek bele, ki se spreminja ob migetanju). Nista imeli nikakršne človeške oblike, samo bili sta. Svetloba in energija. Takoj sem vedela, da je ta mala poskočna kroglica, moj prihajajoči otrok. Razlog, da sta prišla pa je bil ta, da sem bila prestrašena. Ker se je vse skupaj tako hitro odvilo, sta me prišla vprašat, če je okej, da pride zdaj. Bila sem skeptična. V resnici nisem vedela. Nisem vedela, ali je dejansko zdaj že pravi čas ali ne, zato sem samo rekla, da če misli, da je to v najvišje dobro vseh nas, potem dobrodošel. In tako sem naslednji dan namesto menstruacije dobila rahel plusek na testu nosečnosti.

“Spet” sem noseča. Ko sem to končno zares dojela, se je začel pojavljati ta stavek. Ob njem pa sem čutila nekakšen sram. Namreč, vsakič ko sem ga slišala je bil izrečen s takim tonom, ki je skoraj namigoval na to da imam že vsaj 6 otrok. Pa najbrž le vsi vejo, da imava le Marsa. In ta stavek je prihajal od random ljudi, ki jih niti poznam ne. Ali pa so to morda hormoni?

Tokrat med nosečnostjo nisem doživela nikakršne depresije. Prvo zato, ker imava s partnerjem veliko bolj zrel odnos in drugo zato, ker sem vedela, da mi hormoni lahko nagajajo in to vzela v zakup. Se je pa zgodilo to, da sem začela postajati zelo anksiozna, ko bi morala imeti z ljudmi kakršnokoli interakcijo. Preprosto nisem prenesla dodatnih energij okoli sebe, sploh ne od neznancev. S tem sem se borila kar kakšne dva meseca, zdaj pa se je stanje nekako umirilo. Mislim si, da k temu prispeva tudi splošna nasičenost v zraku. Ta razpolovljenost ljudstva. Prestrašenost in negotovost ob časih v katerih živimo. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. Zdaj se bom preselila na otrokov spol.

Bom kar direktna. Upala sem, da bom tokrat dobila deklico. In tudi po nuhalni, ki je sicer lahko 80% natančna glede določitve spola, kjer sem izvedela, da je najbrž deček, sem še vedno upala na deklico. Do pregleda, ko bi dejansko lahko natančno videlo spol, sem spraševala vse možne sile, da mi povejo spol otroka. No, demonov ravno nisem. Ampak nadangela Mihaela sem. Ta me spremlja, če ga potrebujem, že kakih 5 let. Pa mi je zabrusil, da že točno vem kakšen je spol dojenčka. V resnici sem vedela, le nisem si želela priznati. In ne samo to. Na dopustu na morju sem še videla odgovor, pa mi še vedno ni bilo dovolj. Namreč, ležala sem na vodi, mrtvaka, in vprašala spet po spolu dojenčka, medtem ko sem bila pozorna na svoj trebuh. Takrat sem v oblakih videla dojenčka z zelo očitnim lulčkom. Bolj natančnim kot na kateremkoli ultrazvočnem pregledu po tem. Ni bilo dovolj. Med izobraževanjem za Theta Healer-ja (tukaj zraven dodajam tisti R v krogcu, ki ga zdajle ne najdem, a ga moram uporabljati), so pogledali v moj trebuh in videli fanta in tudi Kreator (ali Bog ali Univerzum ali najvišji ali kakorkoli si želiš poimenovati to silo) je sporočil, da je fantek in da to že vem. Ne, še vedno ne. Sem pa takrat dojela to, da moram sprejeti spol dojenčka.

Ne razumite me narobe, presrečna sem, da nosim fanta. Zdaj, ko sem to sprejela. Ampak v resnici ni tako preprosto. Razočaranje, ki ga starš lahko doživi ob tem, ko izve spol svojega otroka je lahko zelo boleč in je še vedno tabu tema. V resnici pa je veliko mamic (in očetov), ki se obadajo s tem. Tista želja, ki jo imamo, je lahko zelo močna in se pozna – če ne drugo- pri tem, ko čutimo kaj nosimo v sebi, a si ne priznamo. Poleg tega pa te občutke spremlja še moralec v smislu “bodi tiho, srečna si lahko, da si noseča” ali pa “a bi raje mela bolnega otroka” in podobno. No, zdaj vem, da je vse v najlepšem redu in srečna sem, da bo Mars dobil bratca. Konec koncev sem se nekoč hecala, da bom dobila hčerko takrat, ko bom bila čustveno stabilna. Celo dlje sem šla. Moj mož bo znal narediti deklico takrat, ko bom jaz čustveno stabilna, torej to pomeni, da me njegove bedarije ne bodo vrgle iz tira. Well, the shit got real 😀 Kljub temu, da sem veliko bolj stabilna kot kadarkoli do zdaj v svojem življenju, well, nisem še pro.

No, zdaj pa naprej. Jaz sem sprejela spol svojega otroka in naredila velik vpogled vase. Ob vseh tistih željah sem bila opomnjena na to, da dojenček to čuti in da si gotovo ne želim, da bi se čutil nezaželjeno samo zato, ker je nasprotnga spola kot moje otroške sanje velijo. In res je. Tega si preprosto nisem želela. To pa je olajšalo opuščanje razočaranja in multipliciralo ljubezen do bitja, ki raste v meni. Se je pa pojavil nov problemček. Ljudje. Gahh, ljudje.

Zdaj, ko me kdo vpraša kaj pričakujem, z veseljem povem, da je fantek. Ampak reakcije ljudi niso tako zelo vesele. Morda se niti ne zavedajo. Morda so moji hormoni. Ampak tist pogled, ki sporoča vidno “sočustvovanje” in žalovanje ob tem, da bo še en fantek. To me pa ubije. Še posebej, ko prihaja od ljudi, ki me sploh ne poznajo, jaz pa njih še manj. Sploh nimam besed. Res ne. Oni jih imajo.

“Bo pa drugič punčka”

“Aja, a še enga fanta?”

… Sploh me ne poznajo, ampak očitno imajo pravico do komentarjev.

 

Fantje so zakon. V resnici si ne predstavljam zdaj, da bi bila noseča z deklico. Fantje so kul, so zabavni, razigrani in smešni. Resnično sem zadovoljna, da sem obkrožena z njimi in “bo pa naslednji punčka” je butast stavek. Nič boljši od tistega, ko že imaš enega otroka pa za drugega nikakor ne gre in ti kdo reče, da itak že imaš enega. Nima smisla. V bistvu je neumno. Ampak ja… Ljudje. Gah, ljudje…

Anyways, “spet” sem noseča in nosim “spet” fantka. Dobrodošel, mali bojevnik. Upam, da boš znal z ljudmi.

Z Ljubeznijo;

 

Alternativna MAMA

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *