Categories:

Spori in otrokova čustva

Prvo leto Marsovega življenja ni bilo preveč rožnato.

Že preden se je Mars rodil sem dobila diagnozo depresija. Veliko let pred tem. Med samo nosečnostjo pa se je stanje le še poslabšalo. Imela sem grozna nihanja v razpoloženju, mož je bil konstantno odsoten, ker v tistem trenutku ni bil kos svoji nalogi. Ni bil kos meni in mojemu stanju. Počutila sem se samo, ne slišano in ne razumljeno.

Ko se je Mars rodil, smo živeli na vasi, ki je od centra mesta oddaljena pol ure hoje. Bila sem odrezana od sveta. Mož je bil ves čas odsoten, tako ali drugače, jaz pa sem bila sama z otrokom. Čakalo je gospodinjstvo, čakala je najina zveza, čakalo je vse. Bila sem povsem izčrpana, zelo slabo razpoložena in res že na točki obupa.

Najin odnos se je v prvem letu od Marsovega rojstva precej sesul. Nisva si znala  vzeti časa za naju, nisva znala biti drug z drugim. Nisva znala prisluhniti drug drugega in rešiti problemov, ki so se nakopičili v vsem tem času. Bolelo je. Še zdaj boli. A ne zato, ker sva bila taka. Boli zato, ker sem izgubila čas s sinom.

Prvega leta njegovega življenja se ne spomnim veliko. Spomnim se stresa, joka, najinih sprehodov, Marsovih malih velikih dosežkov. Pa vseeno, pre malo. Želim si, da bi začela že prej bolj odločati o tem, kam bom usmerila svoj čas in pozornost. Takrat so bila čustva močnejša od mene. Takrat tega nisem znala in žal mi je.

Še danes včasih ne zmorem. Kljub temu, da s partnerjem konstantno gradiva odnos, ki se je vmes podrl, me včasih zanese. Čustva postanejo pre močna in derem se. Vmes pa “pozabim” na Marsa.

Boli me srce in stiska v prsih, ko to pišem, a moram. Počutim se kot pošast. Počutim se kot slaba mama, ker ne znam vedno pravočasno zaznati dogajanja v sebi, da bi se izognila eksploziji občutkov. Počutim se grozno, ker vem, da to tako zelo vpliva na mojega sina. Počutim se grozno, ker me je šele danes zadelo tako globoko, da bi najraje jokala. Šele danes me je zadelo tako močno, da raje vržem stran vse kar je v meni, kot, da to spustim ven na ne-zrel način in s tem škodim svojemu sinu.

Prepiri so resna stvar. Ne glede na njihovo kvantiteto, ne glede na prostor in čas. Resna stvar. Tudi, če se odmakneta iz prostora in se vrneta nazaj s prirejeno mirnostjo, otrok to čuti. Otrok čuti kdaj nekaj ni v redu.

Želim se naučiti asertivnega govora. Želim obvladati svoja čustva in se poistovetiti z dejstvom, da čustva niso jaz. Da jih lahko imaš samo zase, da lahko s svojo voljo narediš dan.

Veliko se imam še naučiti. Tako o življenju, kot v materinstvu. Žal mi je, ker bi lahko Marsu ponudila še več srečnih dni, a žal preteklosti ne morem spremeniti. Lahko pa se iz nje naučim in živim lepo sedanjost.

Z Ljubeznijo…;

(Ni)Si