Stara sem; 23 let

Spominjam se, da sem lansko leto za svoj rojstni dan pisala objavo o željah za prihodnost. V smislu kakšna oseba želim postati in kolikor se spominjam, sem naredila bolj ali manj vse.

Za to leto pa sem se odločila, da se usmerim v svojo kariero. Vesela sem, da lahko naznanim, da sem postala socialna oskrbovalka na domu. Ja, res je. Včeraj sem imela zaključni izpit in opravila sem ga odlično. Vesela sem, da sem končno našla delo v pravi smeri.

Namen mojega obstoja na zemlji je prav gotovo pomoč ljudem. To je že od nekdja nekaj kar si želim početi in počnem. Najprej sem to izvajala sama v ožjem krogu ljudi. s tistimi, ki so pri meni iskali nasvet ali pa samo osebo, ki jih bo poslušala. Nekako sem vedno bila obkrožena z ljudmi, ki so me potrebovali. To se mi sliši rahlo samovšečno, a čutila sem njihovo stisko in se z njimi lotila analiziranja. Vedno sem bila oseba, ki je skrbela za dobro počutje drugih. Za notranjo rast vseh.

Tistega dne, ko sem izvedela za ta NPK, sem vedela da je to prvi korak do uresničitve mojih sanj, ki so vedno bile to, da pomagam. Takrat sem odkrila prvo priložnost da to tudi v resnici postane moje življenje, moje delo. Sicer si nisem predstavljala, da bo prvi korak ravno za stare ljudi, a začetek je, gotovo.

Odkar sem začela z učenjem, sem začela na stare ljudi gledati drugače. Pridobila sem drug pogled, ki jih kaže kot lepe ljudi. Ker starost je lepa. Kolikor težav prinese, ker telo začne kazati svojo smrtnost. Lepa je, ker je v njej toliko modrosti, da si je oseba moje starosti niti zamisliti ne more. Koliko moči je v starosti. Ko človeka zapušča fizična moč, a jo še kar najde nekje, potegne k sebi in živi naprej. Kljub bolečini, kljub osamljenosti, kljub bolezni in teži življenja. Stari ljudje so lepi.

Od njih sem se naučila potrpežljivosti. Jaz nisem bila niti blizu potrpežljivi osebi. Vse prehitro sem si stvari vzela k srcu, vse prehitro reagirala. Vse preveč živčna sem bila vsakič, ko kaj ni šlo po moje. Zdaj pa se to dejansko spreminja. Nekoč sem že pisala o potrpežljivosti in o tem, da je to nekaj kar se nujno želim naučiti. Nisem pa vedela kako. Trudila sem se z vsem svojim znanjem in vso svojo močjo, da bi mi uspelo, a še vedno sem bila eksplozivna, impulzivna, nepotrpežljiva jaz. Nisem imela prave situacije, da bi me naučila te veščine. Do zdaj. Do dela s starejšimi, katerim zadnji dnevi življenja bežijo pred nosom, a nimajo druge kot da stvari opravijo s svojo hitrostjo. Telo jim ne omogoča drugega načina. V tem delu sem lahko bila potrpežljiva, ker sem videla njihovo lepoto. Ker sem videla življenje, katerega prej nisem poznala. Zdaj se te nove izkušnje prenašajo v moje lastno življenje. Novo znanje, ki sem ga pridobila mi pomaga resnično na vseh področjih življenja. V starševstvu, v partnerstvu, v ustvarjanju kariere, v ostalih odnosih in v veri za razvoj. Že prej sem verjela, da se vse zgodi ob svojem, pravem času. Zdaj pa to še bolj globoko čutim v sebi. Potrpežljiva postajam vsak dan bolj, kar zelo prija mojemu počutju, posledično pa tudi počutju ljudi okoli mene. Edino na cesti še moram izpiliti to novo znanje. Žal. Tukaj pa kljub temu, da razumem kako pomembno je za človeka da ima izpit za avto, zdi se mi, da s starostjo preprosto ni več okej, da voziš. Ob takih primerih, kjer se nek dedek pelje po glavni cesti petindvajset na uro… Takrat sem težko potrpežljiva in razumevajoča.

Poleg potrpežljivosti sem se naučila tudi vztrajnosti. Že samo s tem, da sem dejansko vztrajala pri predavanjih. Potem pa še pri delu z ljudmi. Kjer včasih preprosto moraš vztrajati precej dolgo časa, da narediš kar je treba. Primer iz prakse je pitje. Ogromno uporabnikov se upira rehidraciji. Ampak to je za njih življensko pomembno, ravno tako kot za nas in otroke. Preprosto moraš vztrajati. Zato zdaj znam vztrajati tudi pri sinu. Določene stvari pač morajo iti tako.

To je le nekaj stvari, ki sem se jih naučila in čutim, da bo pri moji starosti triindvajset let takih zanimivih in močnih novih znanj še več. Ker v resnici se mi je ta starost že od nekdaj zdela kot nek resničen prestop v odraslo obdobje, kjer končno začne človek sprejemati odgovornost za svoje življenje. Ta čas, ko človek resnično začne videti svojo vlogo in nalogo v življenju. Zato je moj cilj za novo leto mojega življenja ta, da poprimem za vajeti divjega konja in ga usmerim na pravo pot.

Lep pozdrav s Paga, pišem vam iz leptopa, ki je med potjo doživel hujše poškodbe ekrana, kar me žalosti. A me ob enem veseli, da kljub razbitini deluje.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *