Strah in premagovanje

Če že pišem o notranji rasti in tukaj nekaj pridigam o življenju, naj bom pa še iskrena.

Zadnje nekaj dni se ne počutim najbolj uravnovešeno. Težko mi je zjutraj držati rutino, težko mi je delati na sebi, težko sprejemati odločitve. Resnično čutim, da sem v razsulu.

Imam idejo o velikem koraku. Velikem napredku in točno vem, kaj moram narediti. A ob vsej evforiji me je zajel krč. Zagrabila me je panika in zdaj stojim in gledam v temo. Ker je ta veliki korak tako resnično velik, da me nazaj držijo negativna prepričanja o sebi, ki jih je zbudila panika. Da najdem izgovor še preden začnem, ker je tako velik. Strah me je.

A v resnici nimam ničesar izgubiti. Samo staro podobo sebe, ki mi vendar le ne služi več zvesto, a sem tako navezana nanjo. Sprašujem se, če sem res pripravljena opustiti stare vzorce, ker kaj pa, če le niso tako slabo. Nekako so mi všeč.

Cona udobja. Ker je veliko lažje in manj grozljivo, če se ustaviš. Ker nova pot pelje v neznano, tebi pa neznano ni ravno pri srcu. Ker te je strah. Kot teme, ki skriva toliko čudes.

Čudes!
Kaj potem še delam v tej stari koži? Zakaj jo tako trdno držim na sebi, če vem, da je že zdavnaj premajhna in preobrabljena, da bi jo nosila. Ko pa se vendar levim. Levim v nekaj svežega. Življenje pred mano ima nešteto dni (mar ti lahko prešteješ svoje?) in jaz si sebe ne predstavljam na istem mestu, resnično. Čaka me še toliko novih spoznanj, za katere se mi zdaj niti ne sanja.

Zato si rečem, da nimam kaj izgubiti. Utišam glas strahu v sebi in se potegnem ven iz stare kože. Nova, čista, živa.

To je moja izpoved. Moji trenutni občutki, ki sem jih tako nujno morala spustiti ven iz sebe. Čutim, da mi je to uspelo!

Hvala!

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si

Prikazana slika: Suzanne D. Williams; Unsplash

One Comment