Taaaaakooo razvlečen

Moj dan je tak utrujen. Razvlečen. Ne premika se nikamor in nisem več prepričana kam in kako naj se postavim. Notranje počutje je dobro, telo pa žal ne sodeluje. Tako zaspano je.

“Polna Luna je čas za spremembe. Je čas za razmerja in življenske avanture. V prihodnih dveh tednih bomo ugotavljali kaj za nas to pomeni. Za zdaj pa ne smemo sedeti na svojih čustvih ampak jih pustiti.”

Pretegujem se znova in znova. Moje telo pa se kar noče zbuditi. Kako mu pomagati… Kaj še storiti?

Občutek imam, da se bo moj dan začel šele, ko bom z delom končala. Ko bom na povodec pripela psa in se peš odpravila po sina v vrtec. Takrat se bom gotovo do končno prebudila. Saj bom objela svojo malo srečo.

Objela pa sem tudi moža. To mi je vlilo energije in topline. V tistem trenutku je bilo to vse kar sem potrebovala. Njegove roke okoli mene. In dan je postal lažji.

Veselim se konca dela, ker greva z Marsom in B. na obisk k prijateljici, ki je nedolgo nazaj rodila sina. Veselim se tega majhnega bitja, ki me bo nevede popeljal nazaj skozi čas do majhnih prstkov.

Mislim, da se bom tako zares sprostila in bom zvečer, ko bo sin že mirno spal, začela s pospravljanjem perila, ki se je množično nakopičil po stanovanju. Da bo prostor čist in energetsko prehoden.

Za zdaj pa nazaj na delo.

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si