Categories:

Verbalno nasilje in zanemarjanje otroka

Kot je napisala T., so otroci premajhni, da bi v resnici razumeli kaj se dogaja. Seveda se zavedajo tega, da nekaj ni v redu, a to vendar ni dovolj. Za zdrav razvoj človeške psihe so take okoliščine slabe.

Otroci, ki so izpostavljeni takim, toksičnim odnosom, lahko nosijo posledice še celo življenje. Poleg motenj čustvovanja, PTS in depresije, se lahko pojavijo tudi bolezni srca, sladkorna bolezen, zasvojenost,…

Otrok nujno potrebuje občutek varnosti.


Kako se počuti otrok?

“… Pri svojih rosnih devetih letih sem se začela spraševati kaj se pravzaprav dogaja, zakaj se dere, zakaj nam grozi, zakaj razbija, zakaj deli udarce,…? Nevem, če me je od tistega dne naprej bolj bolelo dejstvo, da živim v takšnem okolju ali misel na to, da bi lahko imela življenje kot ostali vrstniki. Predstavljala sem si jih sedeti v parku, se voziti s kolesi, se igrati,… kajti le o tem so govorili v šoli.
O čem sem lahko jaz govorila? O nasilju, ki se doma vsak dan bolj stopnjuje?
Lahko bi, vendar nisem. Nisem, ker me je bilo strah. Takrat sem si upala le še pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. V šoli sem bila nasmejana, vesela, pridna, skratka na videz srečna; Nihče pa ni v resnici vedel, da sem se na šolskem avtobusu zadnjič nasmejala, ko sem se poslavljala. Nihče ni vedel, da zvečer zaspim v solzah, nihče ni vedel, da doma brišem mamine solze, namesto da bi se vozila s kolesom. Nihče ni vedel kako zelo me je strah vsako minuto v tisti hiši.
V šolo sem hodila grozno utrujena od napornega dela. To pa ni ostalo skrito. Moje, takrat še drobne ročice, so izgledale kot roke starejše osebe, katera je celo življenje trdno garala. Nisem imela rožnato nalakiranih nohtov, kot moje sošolke. Večinoma so bile roke nekoliko umazane, saj si nikakor nisem mogla sprati sledi trdnega dela. Nisem nosila oblekic. Imela sem oblačila svoje sestre, ki so velikokrat visela na meni, saj je nekoliko starejša od mene. To so stvari, ki niso ostale skrite. Zaradi tega pa sem bila velikokrat tarča posmeha. Ker pri devetih letih nihče ni vedel kakšno je moje življenje “doma”, življenje za štirimi stenami. Njihove besede in opazke so me še nekoliko bolj prizadele. Mislila sem si “a ni dovolj grdih besed doma”?!

Pri devetih letih sem si želela, da bi se še kdaj iz srca nasmejala, hrepenela sem po maminem večernem objemu za lahko noč, trgala sem se od želje po njenem objemu za dobro jutro. A bilo je zamanj.
Mami ni opazila niti mojega težkega, utrujenega koraka po stopnicah do sobe. Ni objela ona mene, objela sem jaz njo in ji govorila “vse bo še dobro”. Čeprav sem globoko v sebi vedela, da nič ne bo dobro, da se prava nočna mora še začela ni. A tega mamici nisem rekla iz enega samega razloga. Vedno je potihem stala na očetovi strani in se mu podrejala, čeprav je vedela, da nima prav. Vedno ga je ščitila z besedami.

S tem mislim sledeče:
Kot sem že povedala, imela sem devet let, sestra je takrat imela 12 let. Ob 11.00 nama je ukazal, naj greva na pašnik pobrati električno mrežo. Naj povem, da je bilo 38°C, sonce je žgalo, na pašniku ni bilo nobene sence. Fizično naporno delo, glede na vremenske razmere. Ubogali sva ga in šli pobirat mrežo. Po 15-ih minutah na vročem soncu, z več kilogramsko mrežo v naročju mi je postalo slabo. Padla sem v nezavest. Sestra me je nekako prinesla do doma, z mamico sta me položili na kavč. Mami mi je dala mrzle obkladke po telesu, da sem se zbudila. Slišala sem jo govoriti “proklet prasec, v največjem soncu vaju je poslal na pašnik”. Nakar je v dnevno sobo vstopil on. Namesto vprašanja, kako sem, se je le zadrl “Prasica, kaj se pretvarjaš, da ti je slabo. Vstani in pojdi naprej pobirat”. Priznam, da sem bila v tistem trenutku prepričana, da me bo mami zagovarjala. A zamanj.
Bila je tiho. Ko je odšel, mi je rekla “no ustan pa pejd vn”. Tla pod nogami so se mi zamajala, saj sem od mami pričakovala podporo. Ponovno ni bilo nobenemu mar za to, da ne morem delati v tej vročini, da fizično nisem sposobna. Za vse sem bila pri devetih letih “nesposobna, lena prasica”.

Besede bolijo bolj kot dejanja!

Takih dogodkov je bilo vedno več. Naše solze so se prelivale v potokih. Ni bila mami tista, ki se je postavila na stran otrok in nas ščitila ter nam dala objem, katerega smo potrebovali. Objem, kateri nam bo dal vedeti, da smo varni in da nas ima nekdo rad. Večkrat smo mi, otroci objeli mamo in jo tolažili.”


V takih družinah je strah prisoten tako močno, da se soudeležene osebe ne upajo kljubovati nasilnežu. Stanje se velikokrat samo še stopnjuje. Tisti, ki ni nasilen in bi moral zavarovati, zakrkne od strahu. Počuti se podrejeno in ne verjame v moč, ki jo nosi. Počuti se nemočno. Pa morate vedeti, da je za vašo varnost lahko poskrbljeno. Tukaj si lahko preberete kako ustaviti nasilje.

Ljudi je sram, da so doživeli kaj takega. Ker je vse preveč obsojanja in pametovanja. Bodimo raje podpora in opogumimo drug drugega, ko to potrebujemo.

Z Ljubeznijo;
(Ni)Si

P.S.: Naslednji del zgodbe najdeš TUKAJ!

 

One thought on “Verbalno nasilje in zanemarjanje otroka

Comments are closed.