Zakaj bi socialni oskrbovalci zaslužili višje plače

To je ta delikatna tema, denar.

Zadnjič mi je neka znanka povedala, da ima narejen certifikat za opravljanje socialne oskrbe na domu. Jaz ji takoj rečem, naj pride delat. Ker je res premalo zaposlenih, manjka jih okoli dvajset. No, ja. Sem pa naivna.

“za tak dnar pa že nebom tega delala”

To je odgovor, ki ga slišim precej pogosto. To in pa “sistem je zgrešen”. Ja, res je. In kaj zdaj?

Zakaj sploh to pišem?

Zato, ker se direktorica ZOD Ljubljana na vse pretege trudi, da bi nam dvignili plače do tiste, katero za svoje delo dobijo osebni asistenti. Prebrala sem članek o razgovoru med direktorico ZODa, direktorico doma starejših Tabor in ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake pravice. V tem članku je ministrstvo naznanilo, da bodo dotični problem reševali med letom 2020 in 2030. Kako ga bojo reševali ni jasno. Razen to, da bojo poskusili z ekonomskimi migracijami. Hm, ja. Se vrnem k temu kasneje.

Najprej se bi dotaknila razlike med delom socialne oskrbovalke in osebnih asistentov. Naše delo je skoraj enako, le da osebni asistent skrbi za eno osebo na dan. Jaz pa jih imam na urniku vsaj pet. Osebni asistent dela vse kot jaz, le da jaz ne smem naprimer menjat stome ali pa razdeljevat zdravil. Oni lahko. Razlika je to, da imajo oni za 4 razrede višjo osnovno plačo. Kdo bi jim zameril. Delam dnevno z enim od asistentov in se odlično ujameva. Njegovo delo je prav tako zahtevno kot moje.

Po drugi strani pa sploh ne bi rada svojega dela primerjala z drugimi. Svojega dela niti ne poveličujem, ker nimam te pravice. Nimam izkušenj in ne vem kako težko delo opravljajo drugi, pa naj bo to v trgovini, lokalu ali zdravstvu. Nimam te pravice, zato ne bom. Lahko pa povem kaj o mojem delu.

Moje delo zahteva veliko energije. Tako fizične kot psihične. Moje delo zahteva veliko prilagajanja. Opravljati ga moram tudi v slabih pogojih. Skrbeti moram za vsaj pet ljudi na dan, kateri imajo vsak svoje, drugačne potrebe, kar zahteva veliko idej in močne živce. Dejansko je njihovo počutje odvisno od mene in sem osebno odgovorna za njih, kar ni mačji kašelj.

Pa se mi še ne zdi težko, ker sem polna delavne vneme. Sem vendar šele na začetku in me evforija prevzame že samo zato, ker lahko pomagam. Osebno se ne obremenjujem s plačo, ker to delam s srcem. Nisem preveč materialistično naravnana in me to dejstvo praktično drži pokonci. Je pa vseeno smiselno razmisliti o tem “za ta dnar”. Ker je res. Tudi moje potrebe se spreminjajo. S potrebami stroški in s stroški… Plača ostane enaka.

Kdaj sem dejansko začela razmišljat o tem, da delo ni lahko?

Bil je trenutek, ko sem oskrbovala eno gospo z okoli dvesto kilogrami. Morala bi vstati iz stola pa ni zbrala dovolj moči, da se dvigne. Ob vsakem poskusu je lezla bolj dol s stola. Na koncu mi ni preostalo drugega kot da sem jo s pomočjo družinskega člana počasi spustila na tla, da ne bi padla. Tako je gospa sedela na tleh mi pa smo čakali na gasilce, ki bi jo pomagali dvignit. Po nekaj (dolgo) časa so prišli in gospo dvignili najprej na stol, potem pa na posteljo. Tukaj pa pride do mojega klika. Ko jaz delam pri te gospe, jo posedem na posteljo in nato jo moram poležati. To poteka nekako tako, da moram dvigniti njene noge od tal in jo zavrteti v ležeči položaj z roba postelje kjer sedi. To delam sama. Je zelo težko in se pozna na moji diastazi trebuha. Pa sem to delala. Niti pomislila nisem na kaj drugrga. Dokler nisem videla, da so za to isto dejanje morali skupaj napeti moči trije odrasli moški, gasilci in zdravnica. Halo?! TRIJE ODRASLI MOŠKI za nekaj kar sicer počnem sama?

Zato razumem zdaj to frazo “za tak denar”. Za tak denar ne bo novih zaposlenih. Ker ni lepo delo. Ker ni lahko delo. Ker ni sansjko delo, razen iz vidika pomoči drugim. Težko ga je opravljati za tako nagrado. Zato novoh zaposlenih ni. Ker se dejansko ne splača. Ko mine začetna vnema, ko se povečajo stroški, potrebe in zmanjšuje energija… Je pa res, da na ta način, s tako nizko plačo, dobiš res samo tiste, ki so delu privrženi.

Novih zaposlenih ne bo. Vsaj ne slovencev. Bo pa država ta problem reševala z ekonomskimi migracijami, so rekli. Se zavedate tega? Ker še ne dolgo nazaj sem čepela s 600 begunci na Vrhniki, ko so čakali na svoje avtobuse za v Nemčijo. Ja, to so te isti begunci, katerim meje so zaprli, ko so potrebovali streho nad glavo. To me najbolj bega. Kako lahko zaprete vrata vojnim migrantom, ekonomski so pa dobrodošli. Ker je lažje iz tujine pripeljat par delavcev, ki bojo pripravljeni delat za tak drobiž kot pa dejansko poskrbeti ta svoje ljudi.

Ker ravno to delate, drago ministrstvo. Ne skrbite za svoje ljudi. Ne skrbite za svoje zaposlene, ne skrbite za svoje ostarele, ne skrbite niti za svoje delo. Včasih se mi zdi, da je čut za sočloveka izpuhtel kar nekam tja v xy. Vse se vrti okoli denarja in tega kje lahko država našpara in kam lahko navidez vloži. To me bega.

Toliko starih ljudi je in vedno več jih bo. Na domove čaka preko deset tisoč ljudi. Za oskrbo verjetno tudi tam nekje. Medicina se izboljšuje in s tem se dviguje povprečna življenska doba. A naše telo, no, ono pač ni narejeno za neko drastično dolgo bivanje na zemlji in kljub vsej medicinski pomoči, peša.

Ne vem zakaj je težko razumeti, da tudi pred vami stoji podobna usoda. Staranje. To je pač življenje.

Zanima me kako bo, ko boste vi primorani skrbeti za svoje bližnje. Boste takrat le razumeli o čem govorim? Ali pa ko bodo vaši bližnji skrbeli za vas. Izmogani od svojega življenja, dela, stresa in vsega kar pride s trenutnim tempom življenja.

Jim boste želeli olajšati delo?

Samo tako, za informacijo.

 

(Ni)Si

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *