Categories:

Zakaj ne pišem v angleščini

Spominjam se mojega prvega stika z angleščino. Bila sem v tretjem razredu, ko sem jo spoznala, saj doma nismo imeli dodatnih kanalov na TV-ju, tiste, ki pa smo imeli, niso imeli kaj dosti materiala za angleščino.

Spominjam se kako je potekala naša prva ura angleščino, ko smo sedeli v krogi in se učili predstavljanja. Veliko mojih vrstnikov je že znalo nekaj angleščine, sama je nisem. Zato se mi je zdel stavek “my name is” nekaj čisto ne-logičnega, kot da bi bil v celoti ena čudna neznana beseda. Takrat nisem vedela niti, da my pomeni moj, ne nič. Takrat sem ugotovila, da se želim naučiti angleščine, ker sem se počutila zelo butasto. Angleščina je bila prvi in edini predmet v osnovni šoli, ki sem se ga dejansko učila, ostalo je prišlo samo od sebe iz učiteljičinih ust v moja ušesa in nato v možgane.

Na angleščino sem se hitro navadila, a sem imela probleme z izgovorjavo. Predvsem besede s črko R so mi delale največje probleme, saj nikakor nisem znala izgovoriti tega R-ja tako, da bi se dobro slišalo. Še moj oče me je zafrkaval s tem. Tako sem počasi začela R izgovarjati v drugo skrajnost. Po rusko, bi rekla.

V srednji šoli mi je angleščina šla že odlično. Samo razumevanje besedila mi je šlo, zlaganje stavkov sem znala, znala sem tudi čase, le ni se mi dalo preveč učit nepravilnih glagolov. A nisem imela kaj dosti izbire. Govorila sem lahko, vendar je ta R še kar delal težave. Take težave, da je moj sošolec in dober prijatelj začel vsakič, ko je imel pet minut časa, ponavljati to: “Imma shootin’ my lazoRs, but first, lemme paRk my caR. Oh, I Ran out of gas.” Ja, točno tako kot piše. Vsak R je bil ekstremno povdarjen. Na koncu sem že čisto avtomatsko govorila s tem R-jem, navada.

Zdaj pa že nekaj let ne hodim v srednjo šolo in praktično nimam več priložnosti za govorjenje v angleščini. S tem se je moje govorjenje čisto porazgubilo, ne uspem niti dodobra odpreti ust. Postalo me je sram in preprosto zamrznem. Nekako sem tako napeta, da ne morem skupaj sestaviti niti enega preprostega stavka. Tako sem počasi utihnila in angleško praktično ne govorim. Razen kakšen kratek stavek, ki ga uporabim za hec, pa še to samo pred mojim možem ali res prijatelji.

S temi leti ne-govorjenja me je postalo strah tudi pisanja. Če morda niste opazili, na mojem Instagram profilu se le redko najde besedilo v angleščini, ki ni citat pobran iz nekje drugje. Preprosto ne upam si, ker me je strah, da bi izpadla neumna. Ker sama, ko vidim napake pri drugih ljudeh, dobim ošpice in se sprašujem kako si sploh upajo pisati v angleščini, ki je tako polomljena. Ker, naj povdarim, berem angleščino (po tihem) brez problema, poznam vsa pravila in vidim kaj je prav in kaj ne. Zato mi res ni jasno, kako imajo pogum in samozavest.

Smotana situacija, ker se tako sprašujem po drugih, namesto, da bi mi ravno to pomagalo do poguma, katerega potrebujem za pisanje in govor v angleščini. Ravno ta pogum za pisanje in govor v angleščini pa bi ob enem pomenila tudi vajo, ki bi me vrnila nazaj na tirnice in moj govor in pisanje še izboljšala.

Včasih sem svoje zapise pisala v angleščini. Moji zvezki so bili polni angleških stavkov, ker mi je bilo tako izražanje lažje. Tudi v glavi se sama s sabo velikokrat pogovarjam v angleščini. Predvsem, ko gre za neka čustvena stanja, razmišljam v tem jeziku.. Mogoče zato, ker na tak način lahko sebe rahlo distanciram od situacije in posledično bolje vidim. A to praktično ne pomaga pri moji samozavesti.

Iskreno, moti me. Moti me to, da si ne upam pisati v angleščini kljub temu, da vem, da znam. Kljub temu, da vem, da bi lahko imela veliko večji obseg bralcev, če bi pisala v drugem jeziku. Ker je Slovenija zelo majhna, moja tema pa je precej specifična in posledično dosega manjše število ljudi. Saj veste kako je. Moda in mejkap sta veliko bolj pomembna kot notranja rast in duševnost.

Pa sem zbrala pogum. Prvič sem ga zbrala z izdajo Luninega koledarja, za katerega sem morala napisati uvodno besedilo. Ker sem se Lunin koledar odločila prodajati na Amazonu, je torej angleščina najbolj primeren jezik. S tem sem nekako začela prebijati led. Zdaj, ko je od izdaje Luninega koledarja minilo že kar nekaj časa, sem se spravila na nov projekt. Tudi tokrat ga želim prodajati na Amazonu in pišem v angleškem jeziku. V resnici sem presenečena nad svojim pisanjem, ki sploh ni slabo. Do zdaj sem napisala kakšnih petnajst strani besedila, kar je šele začetek, a začetek je.

Rada bi svoje znanje izboljšala. Zato bom poskusila premagati strah tudi na Instagramu, kjer je bolj ali manj vse zapisano v angleščini. Veseli me, da sem se lotila novega projekta s katerim si bom povrnila samozavest.

Kako gre tebi angleški jezik? Govoriš samozavestno ali se tudi tebe poloti strah? Imaš kakšen predlog zame, kako naj si še pomagam?

Z Ljubeznijo;

(Ni)Si

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *